Sveta maša je podoba Jezusovega življenja

16. Sveta maša je podoba Jezusovega življenja

Naše življenje po lepem vseslovenskem dogodku evharističnega kongresa naj bi bilo čim bolj evharistično. To pomeni, da bi naj živeli iz svete maše in se ob njene darovanju učili živeti našo vsakdanjost v vseh razsežnostih.

Zakaj lahko pričakujemo, da nam obhajanje svete maše govori o konkretnih oblikah našega življenja? Obredno dogajanje evharistije naj bi bilo slika ali podoba kristjanovega življenja zato, ker je iz obreda svete maše razvidno življenje Jezusa Kristusa samega.

Že iz krščanske antike je znano verovanje, da je v zakramente prešlo vse, kar je bilo v Jezusovem zemeljskem življenju vidnega in človeku na kakršen koli način zaznavnega. Saj je Druga Božja oseba postala človek tudi zato, da bi mogli v življenju posnemati njene človeške drže, mišljenje, čutenje in delovanje.

V tradiciji krščanske duhovnosti so to imenovali »sledenje Kristusu« ali posnemanje Kristusa (imitatio Christi); seveda ne v smislu »kopije«, kajti mi ne bomo nikoli mogli postati čisto enaki Kristusu, saj On ostane tudi Bog.

A njegova človeška narava nam vendarle razodeva na najbolj avtentičen način, kako naj kot ljudje živimo, kaj in kako izbiramo, da bomo mogli čim bolj v polnosti uresničiti Božjo zamisel o nas, kar je po krščanskem verovanju za človeka tudi najbolj popolna uresničitev in sreča.

Zato se je smiselno zaustavljati ob mnogoštevilnih življenjsko pomembnih vidikih, ki jih »prikazuje« obhajanje evharistije. Ne nehajmo se po vsakem obhajanju svete evharistije, zlasti po nedeljski sveti maši, spraševati in tudi pogovarjati med seboj, o čem nam je Jezus Kristus spregovoril z obredom svete maše, ki je njegova sedanja »človeškost« na svetu.

Da ni takšno pojmovanje samo nekaj prastarega, ampak povsem sodobno, lahko zaznamo iz aktualizacije sporočila svete evharistije za starše oziroma zakonce, kot nam jo je predstavil Božji služabnik papež Janez Pavel II.

Med evharistijo in zakramentom zakona ter družino je presenetljiva podobnost, saj lahko sveto mašo razumemo celo kot podobo življenja v zakonu in družini. Saj je »vir in vrhunec« tudi zakonskega ter družinskega življenja.

Papež takole uči:»Evharistija je studenec krščanskega zakona. Evharistija namreč ponavzočuje zvezo ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki je bila zapečatena s Kristusovo krvjo na križu (prim. Jn 19,34). V tej daritvi nove in večne zaveze krščanski zakonci najdejo studenec, ki to zavezo notranje oblikuje ter stalno poživlja.

V evharistiji Kristus po Cerkvi in za Cerkev ponavzočuje svojo ljubezensko žrtev. Zato je evharistija studenec ljubezni. Ta, v evharistiji podarjena ljubezen, je za krščansko družino oživljajoči temelj in 'duša' njenega 'občestva' ter njenega 'poslanstva'.

Evharistični kruh napravlja iz različnih udov družinskega občestva eno samo telo, v katerem postaja vidna in navzoča vseobsežna edinost Cerkve; udeleženost pri 'danem' (darovanem) telesu in pri 'preliti' Kristusovi krvi postane za krščansko družino neusahljiv vrelec misijonskega in apostolskega dinamizma« (Janez Pavel II., Apostolska spodbuda o družini, 57).

Posebno poslanstvo zakona in družine je utelešati ljubezen in jo postaviti v službo družbi. Zakonska ljubezen, očetovska in materinska ter bratsko – sestrinska ljubezen, ljubezen v skupnosti oseb in rodov, ljubezen, ki jo mož in žena živita v znamenju zvestobe in rodovitnosti, je doprinos zakonskega para in celotne družine za civilizacijo ljubezni in življenja.

Kar velja za krščanski zakon in družino, velja tudi za vse druge oblike krščanskega življenja, seveda le v na zunaj drugačni obliki. Za vse pa ostaja, prav zaradi enkratne Kristusove prisotnosti, evharistija »vir in vrhunec« življenja sredi vsakdanjih dogodkov in delovanja. Zato se ob njej in iz nje lahko naučimo polno živeti po vzoru ljubezni Jezusovega Srca. V naslednjih dneh se bomo ustavili ob nekaterih njenih vidikih.