Pustite se osvojiti Kristusu

8. Pustite se osvojiti Kristusu

Sveti Pavel nam v svojih spisih v veliki meri opisuje, kako se je spremenil njegov način življenja po tako živo doživetem srečanju Vstalega. Zaživel je Jezusov stil življenja: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Kako močno bi si morali želeti, da bi duhovno okušali to resničnost tudi mi! Ko je Pavel enkrat to okusil, si ni želel okušati ničesar drugega več. Malo izkušnje o tem ima verjetno že vsak, a kako bi se to pokazalo, ko bi Kristus popolnoma zaživel v meni?! Ali ni eden izmed ciljev slovenskega evharističnega kongresa prav čim širše razplamtevanje prav tega hrepenenja.

Kristus že od nekdaj želi, da bi se »ogenj«, ki ga je prinesel na zemljo, že enkrat razplamtel (prim. Lk 12,49). Prav danes kot posamezniki in kot skupnosti, zakonske, družinske, župnijske, zavestno poživimo in poglobimo to hrepenenje ter se s prošnjo zatecimo k njemu, od katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo.

Duhovnikom letos še posebej zveni, in naj nikoli ne izzveni, poziv Pavlovega življenja, ki ga je na različne načine z besedo in predvsem z lastnim življenjskim duhovniškim zgledom poslal v svet: Pustite se osvojiti Kristusu! To je bil cilj vsega Pavlovega duhovniškega življenja.

Po usodnem srečanju z živim vstalim Gospodom ni hotel ne mogel vedeti nič drugega več kot samo Kristusa, in to križanega. Življenje mu je postal Kristus do takšne mere, da je čutil, da ne živi več on, ampak da v njem živi Kristus.

Pavel je bil v resnici kristocentrični človek, torej človek s svojim osebnim središčem v Kristusu; ne v sebi, kar je egocentričnost; ne zgolj v drugih ljudeh, to je še premalo, ampak v Drugem, v Kristusu Jezusu, ki je prav v ta namen ostal med nami pod podobo kruha in vina.

Naj bo to tudi naša velika prošnja ob izteku leta duhovništva in ob slovenskem evharističnem kongresu, da bi skupaj s škofi verniki, duhovniki in diakoni zmogli vsak dan bolj postajati kristocentrične skupnosti. Naj ob nas vsi začutijo, da v nas živi in deluje Kristusov duh.

Kako se to uresniči, nam Pavel nakaže v pismu Galačanom: »Evangelij, ki sem vam ga oznanil, ni človeški. Jaz ga tudi nisem prejel in se ga nisem naučil od človeka, marveč po razodetju Jezusa Kristusa« (Gal 1,11-12).

Duhovnik ne uči svojega nauka in ne opravlja zgolj človeških del, ampak uči Jezusov nauk in ponavzoča njegova dejanja, ki so odrešenjska. Obojega pa se najprej sam uči pri Jezusu. Pri oznanjevanju je Pavel naletel na veliko ovir in težav; bile so seveda drugačne kot danes, a tudi danes oznanjevalec naleti na mnoge ovire, ki mu lahko jemljejo pogum in moč.

Pavel je glede takšnih primerov zapisal, da se takrat ni posvetoval z mesom in krvjo (prim. Gal 1,16). Kar pomeni, da je z močjo Kristusovega duhovništva v sebi šel preko človeških ozirov, dvomov, opravljanj in nasprotovanj, saj je postal apostol narodov zaradi Kristusa in ne zaradi človeške nagrade.

Na tak način je dober boj »dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« in v pismu Timoteju še dodal: »Gospod mi je pomagal in dal moč, da bi se po meni oznanjevanje dopolnilo« (2 Tim 4,17).

Gospod nam je obljubil večno zvestobo, iz katere prihaja moč za oznanjevanje. Nanjo se duhovniki v življenju opirajo, ne na svoje človeške sposobnosti in moči, čeprav so jih ob mašniškem posvečenju zavestno podarili Cerkvi in Gospodu, da jih bo lahko uporabil po svoji presoji in volji.

S to zavestjo o Kristusovi zvestobi se duhovniki in drugi verniki vsak dan hranimo in črpamo moč za svojo zvestobo. Srečanje teh dveh zvestob neizmerno osrečuje. In iz te osrečenosti človekovega jedra, srca, lahko nato zajemajo drugi.