Sveta maša: dolgočasno ponavljanje

26. Sveta maša: dolgočasno ponavljanje

Da, tudi to kdaj slišimo. Morda je najpogostejša opazka zlasti otrok, pa zdaleč ne samo njih, glede prisostvovanja pri sveti maši, da je dolgočasna, saj se pri njej vedno vse ponavlja. Sicer lahko delno dogajanje tudi popestrimo z raznimi vložki, a v osnovi je obred res eno samo ponavljanje, vedno eno in isto.

A prav to je izrednega pomena. Ena izmed osnovnih značilnosti vsakega obreda je, da se stereotipno in periodično ponavlja; drugače ni obred.

Že kratek pogled v biološko resničnost življenja nam odkrije, da je enakomerno ponavljanje za življenje naravnost bistvenega pomena, saj se vse temeljno pomembne življenjske funkcije stereotipno ponavljajo: pomislimo na primer na dihanje ali na bitje srca – pa nam še na misel ne pride, da je to dolgočasno (nasprotno, takoj poiščemo zdravniško pomoč, če začutimo srčno aritmijo).

Tudi na medosebni ravni se nam dogaja podobno: izrazi ljubezni na primer kmalu postanejo praktično »ponavljanje« enih in istih besed, gest in dejanj (saj nimamo neomejenih možnosti za nove domislice), pa še nikogar, ki resnično ljubi, nisem slišal, da mu je to postalo dolgočasno. Vse je odvisno od prave in resnične vsebine, ki jo kot osebe položimo v te izraze.

In podobno velja tudi za versko doživljanje, ki se prav tako dogaja na nivoju osebnih odnosov. Pravzaprav je celotno cerkveno leto ciklično ponavljanje spominjanja skrivnosti Kristusovega življenja. In zakaj je prav ponavljanje tako pomembno: ker je pogoj za spominjanje, ki je ena izmed pomembnejših sposobnosti človeka.

Spominjanje namreč pomeni prinašanje nekaterih preteklih dogodkov v srce, torej v jedro človeka. Prav to dogajanje je pogoj za človekovo rast v intelektualni in tudi duhovni zrelosti. Celo pregovor pravi, da je ponavljanje mati učenosti; in drugi: česar polno je srce, to usta govore.

Človek osebnostno raste v ritmu svojih spominov: naši spomini, ki jih pogosto obujamo in tako poživljamo, so neke vrste naš življenjski program. Govorimo in delamo pravzaprav v duhu tega, česar se spominjamo. Zato je še kako pomembno, česa se pogosto spominjamo.

Če so to naša razočaranja, prizadetosti in druge negativne izkušnje ali doživetja, potem bomo kmalu postali zelo »temna« osebnost, ki bo nenehno iz tega spominjanja prinašala na svetlo »temo«; in nasprotno kdo drug kar sije od notranje »luči«, ker v središče svojega razmišljanja vedno znova prinaša pozitivne izkušnje, trenutke uresničenja ljubezni, ki so sicer lahko tudi boleči, a napolnjeni z ljubeznijo (seveda to ne sme pomeniti, da se ne zaveda tudi težkih izkušenj, ali da jih nepredelane tlači v podzavest).

Zelo je zato pomembno, česa je več v naših spominih: težkih in slabih stvari – potem nas te vodijo in usmerjajo, ali pa dobrih in pozitivnih – saj nas tako večinsko gradijo le-te. Ali ni Mojzesovo naročilo Izraelcem, da se naj ob vsakem srečanju najprej spominjajo velikih Božjih del v njihovi zgodovini, prav ključ skrivnosti njihovega preživetja v tako razgibani zgodovini?

Zato imajo vsa ljudstva in vse kulture svoje obrede, v katerih se spominjajo svojih najpomembnejših preteklih dogodkov. Imajo tudi svoje heroje – in ob in iz njih hranijo svoja skupna čustva in »ustvarjajo« duha naroda. Takšno ponavljajoče in redno spominjanje omogoča skupnosti in posamezniku ohranjati lastno identiteto. Zato je nadvse zanimiva in zgovorna Orwelova misel: kdor obvladuje preteklost, bo obvladoval prihodnost.

Preteklost se s prazniki in spominjanjem nekaterih dogodkov ohranja v zavesti ter s tem vpliva na zavedanje v sedanjosti in delovanje v prihodnosti. Zato je vsaka oblast izredno občutljiva za tiste mehanizme v družbi, ki omogočajo določanje takšnega »spominjanja« (nedvomno mednje spada šolski sistem – kjer se uči zgodovina, prazniki, odlikovanja …).

Ob vsem tem ni več presenetljivo, da nam je Jezus naročil prav spominjati se: »To delajte v moj spomin!« (1 Kor 11,24-25; Lk 22,19). Kristjani se liturgično spominjamo Kristusa, ki se je daroval za nas iz ljubezni. Spominjamo se njegovega usmiljenja, njegovega mišljenja, čustvovanja – in to najbolj pri obhajanju svete maše.
Tako naše osebno življenje dobiva evharistično podobo in z našo pomočjo tudi življenje občestva župnije, družine, naroda, države … ter se gradi evharistična kultura. Kako preprosto vse postane, če mislimo, čutimo in ravnamo tako, kot je delal Kristus.

In tega se učimo pri njegovi evharistični navzočnosti, ki se uresničuje, ko se skupaj s službenim duhovnikom spominjamo njegove pashe in ta postane naša sedanjost.