Srce Jezusovo izvir duhovništva

11. Srce Jezusovo izvir duhovništva

Današnji praznik Srca Jezusovega je lansko leto papež Benedikt XVI. izbral za začetek leta duhovništva. Danes ga sklepamo. Še enkrat si prikličimo v spomin nekaj temeljnih usmeritev, ki nam jih je sveti oče položil na pot tega leta, a nikakor danes ne smejo postati preteklost, ampak dobiti samo še dodatno svežino in moč za nadaljevanje.

Začeti leto duhovništva na praznik Srca Jezusovega je bilo nekaj izredno simbolnega. Jezusovo Srce simbolizira Jezusovo Božje-človeško ljubezen kot neizmerno zavzetost za človeka; ljubezen, ki nikoli ne odstopi, prav nikoli in nikdar, ljubezen, ki se nikoli ne utrudi! To Srce je simbol ljubezni, ki gre celo preko smrti.

To je prebodena Stran, to je s sulico odprto Srce, iz katerega pritekajo vsi zakladi modrosti in vednosti, vse potrebne milosti. Nenazadnje je to odprto Srce izvor tudi milosti vsakega duhovništva. In sveti arški župnik Janez Marija Vianney je to resničnost v svoji sveti preprostosti izrazil z izredno globino: »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega Srca.«

In to Srce, iz katerega je izšlo službeno duhovništvo, vabi duhovnika, da zapusti človeške varnosti in se zaupa Njemu ter iz sebe naredi dar ljubezni brez rezerve.

Papež je že na začetku močno poudaril preprosto nujnost duhovništva za svet, pa naj se svet tega zaveda ali ne. Poslanstvo duhovništva je nujno za Cerkev in svet, zato zahteva polno zvestobo Kristusu, ki je za duhovnika njegova pot svetosti.

Kristus računa na duhovnike, da bomo širili njegovo ljubezen in resnico v svet, in sicer še na drugačen način kot vsak kristjan. Duhovnik, ki se pusti osvojiti Kristusovemu Srcu, je v svetu glasnik upanja, sprave in miru, niza svoje misli papež.

Duhovniki in verniki, naj nam pogosto zastane dih ob nedoumljivem dejstvu naše vere, da Jezus želi, da duhovniki lomijo kruh njegove ljubezni, da v njegovem imenu odpuščajo grehe in vodijo njegovo ljudstvo. To so tako svete stvari, da Bog in verniki upravičeno pričakujejo od duhovnikov in škofov, da se nikoli ne oddaljimo od izvira Ljubezni, ki je njegova na križu odprta Stran.

S takšnim duhovniškim življenjem služimo Očetovemu načrtu, da Kristus postane »srce sveta«. A to se zgodi le, ko Kristus postane Srce človeških src. Zgodovinsko se je to začelo s tistimi, ki jih je prve poklical, da bi mu bili najbližji, z apostoli. Zdaj se nadaljuje po nas.

Zato smo škofje in duhovniki na poseben način poklicani v Jezusovo bližino in je naj ne bi nikoli zapustili, kot je nista Pavel in Peter, za nobeno ceno. Častilci Jezusovega Srca, podprite nas s svojo priprošnjo!

V letu duhovništva naj se v vseh nas poglobi zavest, da so duhovniki dani vernikom in svetu zato, da bi jim vsak dan podarjali Kristusove besede in njegova dejanja. To pa so sposobni takrat, ko dnevno svojemu Gospodu podredijo svoje misli, voljo, čustva in po njem uravnajo stil vsega svojega življenja.

Sv. Janez Vianney je takole razmišljal: »Dober duhovnik je največji zaklad, ki ga dobri Bog lahko podari neki župniji in eden najdragocenejših darov Božjega usmiljenja.« In da bi še bolj poudaril pomen duhovništva, je vernikom ponavljal: »Če bi ukinili zakrament svetega reda, ne bi imeli več Gospoda /…/

Če bi povsem dojeli, kaj je duhovnik na zemlji, bi umrli: ne od strahu, ampak od ljubezni.« Duhovnik je po škofu poslan na župnijo, da bi tam spet učlovečil Kristusovo prisotnost in njegovo »odrešenjsko nežnost«, je poudaril papež v pismu ob začetku leta duhovništva.