Dan »E«

13. Dan »E«

Navajeni smo govoriti o odločilnem dnevu »D«. A za Katoliško Cerkev v Sloveniji je danes dan »E«, dan slovenskega evharističnega kongresa. Dan Evharistije na Slovenskem. Nikakor ne gre za neko fatalno usodnost, ampak za simbolnost, saj želimo katoličani s tem dogajanjem zavestno izpovedati vero v resnično, stvarno in bistveno navzočnost poveličanega Jezusa Kristusa pod podobama kruha in vina med nami.

Izpovedati vero, ki pod vplivi različnih razkristjanjevalnih procesov postaja marsikje bledikava in duhovno slabokrvna. V dvoletni pripravi na današnji dogodek smo jo želeli krepiti, poglabljati, jo narediti spet živo in za praktičen izvir novih moči za naprej.

Zato je evharistični kongres sklep in vrhunec nekega procesa, določenega dogajanja, ki smo ga imenovali priprava. Po župnijah, v raznih skupinah in gibanjih ter v posameznikih, duhovnikih in vernikih laikih, se je to dogajalo. A prav tako mora biti res, ali pa morda še bolj, da je evharistični kongres spet začetek nekega novega procesa, novega dogajanja.

Evharistični kongres se mora nadaljevati kot širjenje evharističnega duha v življenje, v slovensko prihodnost. V prispodobi si lahko samo želimo, da bi katoličani na Slovenskem mogli po evharističnem kongresu nadaljevati življenje podobno, kot ga je nadaljeval Savel po tistem odločilnem srečanju z vstalim Kristusom, predno je vstopil v Damask. In poudarek evharističnega kongresa je prav v smeri življenja po dnevu »E«.

V zgodovini posameznika in družbe se pojavljajo obdobja, ko je iz posledic človeških odločitev mogoče jasno spoznati, da človek sam od sebe ni sposoben tako pravilno usmerjati vsega razvoja, da bi bil v celostno korist vsakemu in vsem skupaj. Čas, ki ga živimo v obdobju finančne, gospodarske in socialne krize, je brez dvoma takšen.

Nove trume brezposelnih in strah za preživetje številnih med nami, ob krivično nakopičenem bogastvu pri drugih, je dovolj zgovorno pričevanje. Zgolj človeške moči in oblasti ne uspejo ustvariti raja na zemlji, čeprav ga obljubljajo. Ideološka zaprtost in praktični brezbrižni ateizem, ki sta sposobna sočloveka, ki je delavec, delodajalec ali lastnik, izkoristiti zgolj v svojo korist, nista sposobna ustvariti resnično človeške družbe, kjer bi bilo osnovno pravilo delo za resnično skupno dobro.

Kajti prav to sta glavni oviri pravega napredka, ki je vedno takšen, da omogoča celovit razvoj človeka; razvoj, ki zajema tako telesno, duševno kot duhovno komponento človeka (prim. Benedikt XVI., Ljubezen v resnici, 78). A v luči vse preobrazujoče Kristusove moči, ki jo današnji evharistični kongres izpoveduje, moramo z upanjem in pogumom zreti naprej ter si upati, tudi zato ker smo kristjani, delati drzne korake.

Napredek je potreben in možen tudi z resnično človeškim obrazom. Kot je Marijo razpoložljivost Bogu odprla za razpoložljivost bližnjemu, tako naj nas kristjane evharistični kongres spodbudi k še bolj zavzetemu iskanju pravih rešitev, ki so v smeri poživljene ljubezni in v sledenju resnici na vseh področjih. Prizadevanje za humanizem, ki je odprt tudi Absolutnemu, lahko usmerja razvijanje pravilnih oblik socialnega in drugega civilnega življenja v družbi.

Humanizem pa, ki izključi Boga, dolgoročno ne more izpolniti človekovih upravičenih pričakovanj, in je zato nečloveški. Tudi sámo obhajanje evharističnega kongresa nam razodeva, da nam Stvarnik daje moč in sposobnosti za bojevanje proti zlu pri uresničevanju skupnega dobrega, ki nujno predpostavlja pozornost tudi do duhovnega napredka.

Današnja skupna prošnja in molitev je usmerjena tudi v to, da bi se med nami našli ljudje, ki bi si upali tudi na tak nov način zastaviti iskanje nujnih rešitev za premnoge delavke in delavce, ki stoje pred negotovo prihodnostjo ali pa že okušajo posledice nečloveškega vodenja gospodarstva in napredka v zadnjih desetletjih.

Živa naj ostane v nas molitev iz Marijine hvalnice, v kateri Marija slavi Boga, ker v zgodovini vedno znova »razkropi tiste, ki so napuhnjenih misli«, mogočne pa vrže s »prestola in poviša nizke« (Lk 1,51b–52).

Današnji slovenski evharistični shod v Celju je prošnja, da bi v Sloveniji znali in zmogli po Marijinem vzgledu Bogu »v strahu služili« (Lk 1,50) in bi zato lahko v nas in po nas delal velike reči, ki si jih niti predstavljati ne moremo.