Zadnja vrtnica

30. Zadnja vrtnica

Danes bomo »utrgali« zadnjo vrtnico v letošnjem mesecu juniju. Vrtnice kot simbol ljubezni so nam ves mesec klicale v spomin Božjo ljubezen, kot se nam predstavlja preko dveh med seboj neločljivo povezanih zakramentov: svete evharistije in mašniškega posvečenja.

Tako je še nekaj tednov v nas odmeval milostni dogodek evharističnega kongresa, za katerega si želimo, da ne bi nikoli do konca izzvenel, ampak dobival nove konkretne »tone« v življenju Cerkve na Slovenskem. Cerkev, sveta evharistija in duhovništvo so nas ves mesec utrjevali v veri, da človek nikoli ne živi samo od zemeljskega kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust v takšni ali drugačni obliki.

Sredi kriznega obdobja je to spoznanje pomembno, a velja morda še bolj za obdobje, ko je življenje bolj prijazno. Prav sveto mašo in svojo evharistično navzočnost ter navzočnost po duhovniku nam Bog poklanja kot svojo vsakdanjo »besedo«, iz katere nam priteka življenje.

Spominjam se zapisa avstrijskega pesnika in pisatelja Rainerja M. Rilkeja, v katerem zapisuje svoje spomine na bivanja v Parizu. V enem izmed njih opisuje starko na ulici, ki je kot negiben kip na vogalu ulice sedela in strme predse prosila mimoidoče miloščino.

Pesnik pa se je vsak dan s svojo izvoljenko sprehajal prav tam mimo. Vsakič je spustil v njeno pest kakšen drobiž. Nekega dne pa je prišel na zmenek z lepo vrtnico v roki. Izvoljenka se je že vzradostila nad njegovo pozornostjo, a je bila razočarana, ker je ni dal njej, ampak jo je brez besed položil starki v roke.

Takrat je njen okameneli obraz prvič oživel in pesnik je doživel njen pogled, ki je sicer bil negibno vpet v tla. Nato starke teden dni ni bilo na vogalu ulice, a sta se oba tega zavedla šele, ko se je spet pojavila tam. In v tej presenetljivi zavesti je izvoljenka vprašala pesnika: »Le kje je bila starka ves teden in od česa je vendar živela?« A tudi pesnikov odgovor je bil presenetljiv: »Živela je od moje vrtnice!«

Da, tudi to pomeni, da človek ne živi samo od telesnega kruha, ampak tudi od vsake geste resnične pozornosti in ljubezni. Tudi naša vsakdanja izkušnja nam govori o tem, koliko res pomeni prijetna in ljubeča bližina sočloveka, koliko lažje delamo in živimo, če doživimo drobne potrditve, da smo vredni, da smo, da smo drugim dragoceni.

Morda si res preredko podarjamo takšne drobtinice »kruha« za življenje.
In če to velja za izraze človeške ljubezni, da so že ti tako »hranljivi« in da velikokrat dobesedno lahko nadomestijo tudi kakšen kos telesnega kruha, potem nam ne bo težko še bolj verjeti, da nas Božja »vrtnica« nasičuje bolj kot vsak drug kruh.

Od te »vrtnice« ne živimo le teden dni ali morda kakšno leto, ampak je življenjska moč, ki po njej prihaja k nam, takšna, da premaga smrt in nam omogoča večno življenje. In glejte, na dosego roke je! Bog je ne hrani le za izbrance, ampak jo je pripravljen dati v pripravljene roke vsakemu, ki se prepozna pred njim berača: berača za življenje, ki si ga nihče ne more dati sam in si ga tudi drug drugemu ne moremo dati.

Vsako obhajanje svete maše naj nam bo nova priložnost, da se še malo bolj približamo neizčrpni evharistični skrivnosti. Podobno »raziskovanje« svete maše, po kateri nas Jezus sam uvaja v svojo skrivnost, in duhovništva, kot smo ga opravili dan za dnem v tem mesecu, lahko nadaljujemo v raznih skupinah še naprej, »zaklad« obojega je namreč neizčrpen, saj je končno zaklad ljubečega Jezusovega Srca.

Tako bodo, sem prepričan, prihajali na dan novi in novi vidiki Jezusovega življenja iz neizčrpnega »rudnika« obreda svete maše. In ti vidiki so tudi vidiki našega vsakdanjega življenja. Jezus nam jih kaže v obredu zato, da bi jih lažje uresničevali tudi mi v vsakdanjih situacijah.

Saj svete maše ne končamo s »pojdite v miru«, ki bi pomenil mir spanja, ampak pomeni Božji mir, ki je dejaven sredi vsake situacije in je pravi gejzir novih pobud v smeri sprejemanja odrešenja in spreminjanja sveta. Ta Božji mir je »ogenj«, za katerega Gospod želi, da bi se že vnel!