Zakaj »jesti« in »piti«

15. Zakaj »jesti« in »piti«

Presenetljivo in zato tudi zgovorno je, da je Jezus Kristus ohranil v zgodovini svojo navzočnost in povezovanje z nami na način uživanja hrane. To mora imeti v sebi globlji simbolni pomen. Ko jemo in pijemo vsakdanjo hrano, se del te hrane vgradi dobesedno v naše telo.

Nekateri atomi in molekule, ki so prej sestavljali hrano, čez nekaj časa sestavljajo človekovo telo, ki pa je del človekovega jaza, saj nas kot ljudi ni brez telesa. Smo vedno in povsod telesno-duhovna bitja. Presenetljivo je, kako tesna vez nastane pravzaprav med to materijo in človekovim osebnostnim jedrom, njegovim jazom.

Na to tesno vez mislimo, v prenesenem pomenu seveda, ko kdo slikovito reče, da ima drugega tako rad, da bi ga kar »pojedel«. Starši se večkrat izrazijo tako, ko mislijo na svoje otroke, še posebej, dokler so v najnežnejših letih; pa tudi zaljubljenci in tudi že zreli zakonci večkrat uporabijo to primero.

S tem izrazijo srčno željo, da bi se z drugim najtesneje povezali, se z njim najgloblje, celo neločljivo združili; preprosto, da bi z njim postali in ostali eno.
Brez dvoma je to prvinsko doživljanje človeka poznal tudi Kristus in sprejel to govorico podob za izraz tako velike skrivnosti, kot je njegova Božje – človeška želja, da bi se v skrajni ljubezni do človeka z njim kar najgloblje povezal v osebnem odnosu, ki bi bil tako močan, da bi lahko prenesel vsa nasprotovanja in vzdržal v vsakem trpljenju, tudi v smrti, ter človeka pritegnil celo v neločljivo edinost v nebesih.

Iz tega premisleka sledi sklepanje, da sveto obhajilo ni preprosto le »prejem« enega izmed zakramentov, marveč je zakramentalno sprejetje osebe Jezusa Kristusa, ki se podarja v svojem poveličanem telesu (mesu) pod skrivnostnima podobama kruha in vina, ki predstavljata najbolj osnovno vsakdanjo hrano.

Poudarek je torej na enakem osebnem odnosu, kot se je dogajal v času Jezusovega zemeljskega zgodovinskega prebivanja med njim in učenci. Zato je povsem razvidno, da tudi oblika zadnje večerje kot obeda in ista oblika svete maše poudarja predvsem osebno zvezo, pravo združenje dveh oseb. Kajti slavnostni in praznični obedi niso le zaradi človekove telesne lakote, marveč zaradi osebnega srečevanja, zaradi dogajanja osebnih odnosov.

Na takšnem srečanju nismo osredotočeni na telesno hrano in pijačo, ampak smo si osebe druga drugi duhovna in duševna »hrana« in »pijača«. Pri sveti maši pa to postane tudi oseba Jezusa Kristusa – druga Božja oseba, ki mora biti zato resnično navzoča na tak način, da se lahko uresniči srečanje s človekom na način, ki je dojemljiv in mogoč človeku.
Tako lahko prav preko »jesti« in »piti« dojamemo sveto obhajilo kot najbolj oseben način srečevanja z Gospodom, ki je za nas umrl in vstal. Na takšen Jezusov dar samega sebe iz ljubezni se lahko primerno odgovori le z izrazom osebne ljubezni, brez kakršnih koli koristniških namenov. V obhajilu želi vernik pokazati Kristusu, da ga tudi sam želi ljubiti zaradi njega samega in ne zaradi kakšne koristi, ki bi jo lahko imel pri takšnem »obedu«.

Kristjan se v obhajilu prepozna kot »ljubljeni od Očeta«, saj Oče pošilja v obhajilu Sina k njemu, in se lahko čuti povsem predanega drugi Božji osebi in v njej celotni Sveti Trojici. Zato si verniki ne domišljamo, da smo gospodarji evharističnega »kruha«, ki je Božja oseba, ampak se ji povsem prepustimo, da Ona zavlada nad nami v upanju, da ji bomo lahko nekoč še bolj popolno pripadali.

Ali ni prav tak odnos končni cilj vsake resnične osebne ljubezni? Zato je prav takšen odnos tudi edina primerna vsebina adoracije Najsvetejšega. Takšen češčenjski odnos je s človekove strani nujen, da je evharistični obed lahko uresničena zveza na osebnem nivoju. Zato naj ne bi nikoli s posvečenim kruhom in vinom ravnali kot z golimi ali navadnimi stvarmi ali drugimi dobrinami; ne da bi pozornost osredotočili na navzočo osebo našega Gospoda.

Po prejemu svete hostije naj nikoli ne manjkajo trenutki tihote, v katerih moremo doživeti in izraziti oseben sprejem evharistično prisotnega Kristusa. Dovolj časa si vzemimo, da človeško doživimo Kristusovo fizično čeprav skrivnostno bližino in doživimo »odrešenjski dotik«.