Sveta maša je tudi priznanje grešnosti in odpuščanje grehov

18. Sveta maša je tudi priznanje grešnosti in odpuščanje grehov

Obred svete maše razodeva tudi naslednjo temeljno resnico o človeku: človek je grešnik in potrebuje odpuščanje. Sveta maša na samem začetku vodi udeležence k priznanju grehov in k prošnji za odpuščanje.

Po uvodnem pozdravu duhovnik povabi zbrane, da se zavedo svoje grešnosti. V nekaj trenutkih tihote preverimo obdobje od zadnjega obhajanja svete evharistije (npr. minuli teden) z vidika potrebe po očiščenju krivde in se zavemo posledic svoje grešnosti. Vse to v zavesti prisotnosti usmiljenega Boga, ki nas sprejema kot »izgubljenega sina« ali kot »starejšega sina« iz Jezusove prilike; kajti oba potrebujeta usmiljenje in odpuščanje.

Ozavestiti zavest grešnosti pred Bogom pomeni tudi priznanje, da nismo mi Bog in da v vsakem primeru potrebujemo Božje odpuščanje ter da se sami ne moremo odrešiti. Zato je eden izmed prvih korakov obhajanja svete maše skupno kesanje s prošnjo, naj nam vsemogočni Bog odpusti naše grehe: »Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil.

Žal mi je, zelo mi je žal.« Presenetljivo je, da v molitvi kesanja pri sveti maši dodamo tudi prošnjo svetnikom in celo drug drugemu, da bi vsak molil tudi za druge, da bi bili sposobni resnično prositi za odpuščanje in ga tudi sprejeti, saj nadaljujemo: »Zato prosim sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in tudi vas, prosite zame Boga, nebeškega Očeta.

Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas privedi v večno življenje.« Na to, da nas tisti, ki so poleg nas pri sveti maši, prosijo za molitev v ta namen, morda kar prevečkrat pozabimo.

Pa morda komu v cerkvi manjka samo še majhna duhovna »pomoč«, da bi zmogel korak resničnega kesanja, ki Bogu omogoča, da nas popolnoma očisti. V Kristusovi daritvi, ki je temeljna vsebina svete maše, se uresniči sprava in odpuščanje naših grehov, kar povsem nedvoumno izrazijo Jezusove besede nad vinom, ki se spreminja v njegovo kri: »Prav tako je po večerji vzel kelih,se spet zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel: Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov.

To delajte v moj spomin.» Tudi pred obhajilom se globoko zavemo svojega grešnega stanja in ga priznamo v očenašu: »odpusti nam naše dolge …« Temu sledi molitev: »Reši nas vsega hudega … ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve«. Po izraženem miru in spravi spet molimo: »Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta … Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.«

Vse to nas utrjuje v prepričanju Cerkve, da je evharistična daritev odličen trenutek resničnega odpuščanja grehov in globoke sprave človeka z Bogom in bližnjim, kar je bilo osnovno Jezusovo poslanstvo v njegovem zemeljskem življenju. Zato nam sama zgradba obreda svete maše kaže, da mora biti prisotno odpuščanje drug drugemu tudi v našem življenju.

Brez odpuščanja v življenju človeka pravzaprav sploh ne gre, saj se rojevajo nove bolečine in nove rane; odpuščanje pa jih zdravi. Pri sveti maši zremo, od kod naše medsebojno odpuščanje izvira in od kod lahko prejema moč, da se uresniči: namreč iz Božjega odpuščanja, ki ima svoje zemeljsko središče v daritvi na križu, ponavzočene v evharističnem obhajanju.

Obhajanje svete maše sporoča, da je zakonsko in družinsko življenje prvi vsakdanji »poligon« uresničevanja odpuščanja in sprave. Dva skleneta zavezo zakona tudi zato, ker se zavedata svoje omejenosti in nesposobnosti, da bi se rešila sama iz grešnega življenja. Z zakramentom zakona sta okrepljena, da bi bila drug drugemu Božje »orodje« za premagovanje osebnega zla, ranjenosti, šibkosti, nemoči in grešnosti.

Za zakonca je izredno pomembno, da sproti gojita zavedanje slabosti, priznanje grešnosti med seboj in odpuščanje; da prepoznavata šibke točke in meje pri sebi in pri drugem, ter zastavita svoje življenje, da drug drugemu pomagata, z Božjo pomočjo, preko teh »ovir«, ki življenje lahko zelo bremenijo. Vsak večer naj bi dan sklenila s »spravo« in v tem duhu vzgajala otroke ter jih v odpuščanje praktično uvajala.

Kako pomembno je odpuščanje, lahko spoznamo, ko doživimo, kako ljudje zbolijo za raznimi boleznimi, ker ne morejo odpustiti ali ker jim ni odpuščeno. Nekateri celo umreti ne morejo, dokler jim ni odpuščeno ali dokler sami ne zmorejo resničnega odpuščanja. Zato je izrednega pomena, da sprejmemo tudi to Jezusovo življenjsko pomembno sporočilo, ki nam ga po sveti maši tako jasno posreduje.