Luč sveta je Andrej zagledal septembra 1904 v Mariboru. Oče je bil uradnik na sodišču, mati pa je izvirala iz sloveče Koroščeve družine. Krst je prejel v cerkvi Matere usmiljenja v Mariboru.
Mati je želela,
da bi postal duhovnik. Priporočala ga je Materi Božji in mu govorila: »Ne
pozabi, da si Marijin otrok!« Oče ga je klical Slavko. Začrtal mu je pot
učitelja in ga učil: »Slavko, bodi vedno dober z vsemi, pa ti ne bo nikdar
žal!«
Ker so se zaradi
očetove službe selili, je Andrej začel obiskovati osnovno šolo v Krškem. Vse
razrede je izdelal z odliko in še nemščine se je dobro naučil. Po osnovni šoli
je šel na učiteljišče v Maribor, tako je odločil oče. Ko je prihajal domov na
počitnice, je mati v njem opazila nepravoverne ideje, ki so spreminjale njegov značaj.
Z nežno besedo in molitvijo je pomagala sinu, da je ostal zvest in svoje
krščansko življenje še poglobil.
Po končanem
šolanju je kot mlad učitelj začel poučevati na salezijanski šoli na Radni. Že
po enem letu je zaprosil za sprejem pri salezijancih in odšel na Rakovnik v
noviciat. Tam je ostal deset let in študiral bogoslovje, poleg tega pa deloval
kot strokovni učitelj rokodelcev. To delo mu je prineslo veliko praktičnega
znanja, ki mu je v misijonih prišlo prav.
Po novi maši
leta 1933 je še dve leti deloval na Rakovniku, potem pa se mu je odprla pot v
misijone. Misijonski križ je prejel v cerkvi na Rakovniku 15. avgusta 1935.
Njegov prvi
misijon je bil v Kunmingu na Kitajskem, kjer sta s sobratom Kerecem vodila
novoustanovljeni misijon. Leta 1951 so vse misijonarje izgnali iz Kitajske.
Andrej je zatem leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam. V Hanoju
je dve leti vodil sirotišnico, v kateri je bilo 550 sirot; to je bil začetek
salezijanskega dela v Vietnamu. Leta 1954 je bil iz Severnega Vietnama izgnan,
po izgonu je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu.
Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu.
Ko je leta 1976
moral oditi, je bilo v Vietnamu kar 141 salezijancev, vsi razen enega mlajši od
trideset let. Izgnanec se je za tri leta ustavil na Tajvanu pri legendarnem
misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino,
kjer je kot misijonar »iz zaledja« deloval še dvajset let.
Proti koncu
svojega življenja je zapisal: »Danes se posebej zahvaljujem Bogu za prehojeno
pot doma in v misijonih. Bog je čudovit, četudi je pot križeva. Srečen sem, da
sem to pot prehodil. Ideal vsakega svetega duhovnika je, da bi bil kot drugi
Kristus, z njim na križu za rešitev duš. Nič ni lepšega, kakor se dajati iz
ljubezni do drugih.«
Domov k Očetu se
je po mnogih trdih bojih vrnil na svoj 95. rojstni dan 30. septembra 1999.
Ni komentarjev:
Objavite komentar