Opčine ležijo ob progi Dunaj – Trst. Tu se je v hiši železničarskega čuvaja rodil sin Jakob. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Naprej se je šolal na nemški gimnaziji v Trstu in tam tudi naredil maturo.
Leta 1898 je odšel v goriško
bogoslovje in bil že leta 1901 posvečen v duhovnika. Po novi maši je služboval
na raznih krajih. Po petih letih so ga poslali v župnijo Ricmanje, ki je takrat
veljala za uporniško. Župljani so namreč želeli imeti glagoljaško bogoslužje, a
jim sveti sedež tega ni dovolil. Jakob Ukmar jih je razumel in si počasi
pridobil njihovo naklonjenost.
Poleg pastoralnega dela je
bil dejaven tudi na narodnostnem in verskem področju. Izdajal je polmesečnik
Družinski prijatelj in tednik Zarja. Iz Ricmanj se je preselil v Trst, kjer je
bil ravnatelj dijaškega škofijskega konvikta in katehet na državni gimnaziji.
Bil je velik narodni buditelj ter se zavzemal za razširjanje dobrih slovenskih
knjig. Čeprav je bil narodnostno zaveden, ni bil vključen v nobeno politično
smer ali gibanje. Zaradi tega je imel mir pred fašisti.
Njegova izobrazba je bila
nekaj posebnega v tistem času. Leta 1917 je na Dunaju doktoriral iz Tomaža
Akvinskega. Obvladal je vse klasične jezike in hebrejščino. Doma je bil v
svetopisemskih znanostih, vešč je bil cele vrste orientalskih jezikov, obvladal
je tudi klinopis. Za sprostitev pa se je ukvarjal tudi z astronomijo.
Predvsem pa je
bil evangeljskemu vzoru zvest duhovnik, ki mu ni manjkalo poguma, ko je bilo
treba zastaviti besedo za ponižane in razžaljene, za Slovence, Hrvate, Furlane,
Nemce in tudi za Italijane. V znameniti zadnji majski pridigi v Škednju pri
Trstu je leta 1932 takole govoril italijanskim vernikom: »Povedal sem vam to
resnico zato, da rešim svojo dušo, da rešim po možnosti ugled svete Cerkve, ker
ji ne bo mogel nihče očitati, da si ob tolikanj pogubnih naukih ni nihče upal povedati
resnice. Bodite prepričani, da ob napredku verske in civilne kulture pride čas,
ko se bo človeški rod sramoval teh nacionalnih bojev, kakor se mora danes
sramovati zloglasnih procesov proti čarovnicam.« Vedite pa tudi, »da bom jaz še
dalje pridigal, dokler mi še Bog vzdržuje moč in dokler cerkvena oblast drugače
ne odredi. Jaz sem prost državljan, sem katoliški duhovnik, v svoji službi
neodvisen do smrti. Moja edina politika je, da se žrtvujem v rešitev duš in
tako delam v večjo slavo božjo ...«
Po koncu druge
svetovne vojne ga je škof poslal birmat v Istro. Tam je nahujskana množica
vdrla v župnišče ter pretepla tri duhovnike. Enega so celo ubili, pretepenega
Ukmarja pa je Rdeči križ prepeljal v bolnišnico. Temu dogodku so rekli
Ukmarjeva »krvava birma«. Ko je okreval, so ga vrgli v zapor, da se je njegovo
trpljenje nadaljevalo.
Kljub vsemu je
sredi najtrše teme veroval v zmago pravice, četudi pride šele po smrti. Storil
pa je vse, da bi pravica zmagala že na tem svetu. Zato velja za eno najžlahtnejših
osebnosti 20. stoletja na Tržaškem. Za znamenje nasprotovanja pri nekaterih,
pri večini pa iskrenega občudovanja, spoštovanja in ljubezni.
K Očetu se je vrnil novembra
1971. Ko je ležal na mrliškem odru, so bili na njegovem talarju še vidni
sledovi »krvave birme«. Tržaška škofija je že začela postopek za beatifikacijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar