torek, 21. junij 2016

21. Božji služabnik dr. Jakob Ukmar 1878–1971


Opčine ležijo ob progi Dunaj – Trst. Tu se je v hiši železničarskega čuvaja rodil sin Jakob. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Naprej se je šolal na nemški gimnaziji v Trstu in tam tudi naredil maturo.
Leta 1898 je odšel v goriško bogoslovje in bil že leta 1901 posvečen v duhovnika. Po novi maši je služboval na raznih krajih. Po petih letih so ga poslali v župnijo Ricmanje, ki je takrat veljala za uporniško. Župljani so namreč želeli imeti glagoljaško bogoslužje, a jim sveti sedež tega ni dovolil. Jakob Ukmar jih je razumel in si počasi pridobil njihovo naklonjenost.
Poleg pastoralnega dela je bil dejaven tudi na narodnostnem in verskem področju. Izdajal je polmesečnik Družinski prijatelj in tednik Zarja. Iz Ricmanj se je preselil v Trst, kjer je bil ravnatelj dijaškega škofijskega konvikta in katehet na državni gimnaziji. Bil je velik narodni buditelj ter se zavzemal za razširjanje dobrih slovenskih knjig. Čeprav je bil narodnostno zaveden, ni bil vključen v nobeno politično smer ali gibanje. Zaradi tega je imel mir pred fašisti.
Njegova izobrazba je bila nekaj posebnega v tistem času. Leta 1917 je na Dunaju doktoriral iz Tomaža Akvinskega. Obvladal je vse klasične jezike in hebrejščino. Doma je bil v svetopisemskih znanostih, vešč je bil cele vrste orientalskih jezikov, obvladal je tudi klinopis. Za sprostitev pa se je ukvarjal tudi z astronomijo.
Predvsem pa je bil evangeljskemu vzoru zvest duhovnik, ki mu ni manjkalo poguma, ko je bilo treba zastaviti besedo za ponižane in razžaljene, za Slovence, Hrvate, Furlane, Nemce in tudi za Italijane. V znameniti zadnji majski pridigi v Škednju pri Trstu je leta 1932 takole govoril italijanskim vernikom: »Povedal sem vam to resnico zato, da rešim svojo dušo, da rešim po možnosti ugled svete Cerkve, ker ji ne bo mogel nihče očitati, da si ob tolikanj pogubnih naukih ni nihče upal povedati resnice. Bodite prepričani, da ob napredku verske in civilne kulture pride čas, ko se bo človeški rod sramoval teh nacionalnih bojev, kakor se mora danes sramovati zloglasnih procesov proti čarovnicam.« Vedite pa tudi, »da bom jaz še dalje pridigal, dokler mi še Bog vzdržuje moč in dokler cerkvena oblast drugače ne odredi. Jaz sem prost državljan, sem katoliški duhovnik, v svoji službi neodvisen do smrti. Moja edina politika je, da se žrtvujem v rešitev duš in tako delam v večjo slavo božjo ...«
Po koncu druge svetovne vojne ga je škof poslal birmat v Istro. Tam je nahujskana množica vdrla v župnišče ter pretepla tri duhovnike. Enega so celo ubili, pretepenega Ukmarja pa je Rdeči križ prepeljal v bolnišnico. Temu dogodku so rekli Ukmarjeva »krvava birma«. Ko je okreval, so ga vrgli v zapor, da se je njegovo trpljenje nadaljevalo.
Kljub vsemu je sredi najtrše teme veroval v zmago pravice, četudi pride šele po smrti. Storil pa je vse, da bi pravica zmagala že na tem svetu. Zato velja za eno najžlahtnejših osebnosti 20. stoletja na Tržaškem. Za znamenje nasprotovanja pri nekaterih, pri večini pa iskrenega občudovanja, spoštovanja in ljubezni.
K Očetu se je vrnil novembra 1971. Ko je ležal na mrliškem odru, so bili na njegovem talarju še vidni sledovi »krvave birme«. Tržaška škofija je že začela postopek za beatifikacijo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar