V Vrbi na Gorenjskem, kjer je tekla zibelka našemu največjemu pesniku Francetu Prešernu, se je sto let kasneje rodil Anton Vovk. Anton je bil pranečak Franceta Prešerna, saj je bila njegova stara mati Mina pesnikova sestra. Oče in mati sta mu umrla že v rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je opravil na Breznici, vse naslednje in gimnazijo pa v Kranju.
Leta 1917 je vstopil v malo
semenišče v Škofovih zavodih, kasneje pa v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika
je bil posvečen na praznik Sv. Petra in Pavla leta 1923. Kot kaplan je
služboval v Metliki in Tržiču, kjer je postal tudi župnik. V času
vodenja župnije se je izjemno izkazal tako na pastoralnem, prosvetnem, duhovnem
kot socialnem področju. Bil je zgleden župnik in gospodar, saj je župnijo rešil
zadolženosti.
Že kot tržiški
župnik je bil imenovan za duhovnega svetnika, leto pred začetkom vojne pa za
kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja. Vojna je vrezala nov tok dogodkov in
Vovk je postal predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikom beguncem, ki
so bili pregnani z območij, ki so jih zasedli Nemci. Razvoj dogodkov je
pripeljal do tega, da je po končani vojni in aretaciji generalnega vikarja
Ignacija Nadraha prav Vovk 15. junija 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije
in tako je v tistih skrajno divjih časih za Cerkev postal generalni vikar in
»generalni revež«, kot je sam zapisal. Leta 1946 mu je takratni papeški nuncij
v imenu svetega očeta zastavil vprašanje, ali sprejme službo ljubljanskega
pomožnega škofa. Takole je zapisal: »Pred brezjansko Marijo Pomagaj še nisem
pokleknil nikdar z večjo zadevo. /.../ Izrekel sem z Marijo, naj se zgodi volja
božja in volja Cerkve ...«
Komunistična
oblast Vovka ni priznala ne kot generalnega vikarja ne kot škofa. Bil je v
težavnem položaju, saj je bilo veliko duhovnikov zaprtih, veliko jih je
zbežalo, precej pomorjenih. Mnoge noči je moral prebedeti na ponižujočih
zaslišanjih. Toda kljub vsemu mu je uspelo vse to, kar je doživljal, na skrivaj
zapisovati.
V času vodenja
škofije so ga vsaj 90-krat zasliševali, spremljali so ga na birmah, mučili
njegove duhovnike in druge sodelavce, leta 1952 pa so ga v Novem mestu polili z
bencinom in zažgali.
Po smrti škofa
Rožmana je postal redni ljubljanski škof. Sodeloval je na zasedanjih 2.
vatikanskega koncila. Zaradi njegove pokončne drže in prestanega trpljenja so
ga koncilski očetje zelo spoštovali. Ko se je škof Vovk opravičil papežu, da zaradi
bolezni ne more poklekniti pred njim, mu je papež Janez XXIII. odgovoril: »Jaz
bi moral poklekniti pred vami.«
Poleg zvestobe,
pokončne drže in svetega življenja se je odlikoval v ljubezni do svojih
duhovnikov. V duhovni oporoki je zapisal naslednje besede: »Hudo mi je, ko ne morem danes
posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in
blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato ker so Gospodovi in
zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le
potreba je to prinesla in moji izmučeni živci. Sproti sem rad odpuščal, vse
pozabil in za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate.«
Trpel je od
prvega dne, ko je v roke prejel krmilo ljubljanske škofije. Bil je do konca
zvest pričevalec Kristusovega evangelija v duhu svojega škofovskega gesla V
Gospoda zaupam. Bil je v pravem pomenu besede mučenec že pred zažigom v Novem
mestu 20. januarja 1952.
Ni komentarjev:
Objavite komentar