28. Izidor Završnik – slovenski Kolbe 1917–1943

Če se pelješ po cesti iz Ljubljane proti Celju, se za Vranskim svet začne širiti v Savinjsko dolino. Lepa in velika polja se razprostirajo na vse strani. Med polji pa so posejane majhne vasice in tudi večji kraji. V eni teh vasic, ki se imenuje Sveti Jurij ob Taboru, se je proti koncu prve svetovne vojne rodil Izidor Završnik, kasneje pa se je družina preselila na Gomilsko. Izidor je bil zelo bister fant. Po osnovni šoli v domačem kraju se je vpisal na gimnazijo v Mariboru in bil gojenec dijaškega semenišča. Tudi v gimnaziji se je učil s pravo lahkoto, veliko pa je tudi risal.

Po maturi se je vpisal v mariborsko bogoslovje in visoko teološko šolo. Svoje življenje je hotel posvetiti Bogu in službi ljudem. Ker je že divjala druga svetovna vojna, je škof Tomažič sklenil novomašnike posvetiti že na cvetno nedeljo 1941. Izidor je bil med njimi, a ni bil posvečen, ker je moral nepričakovano na operacijo slepiča. Posvečen je bil 11. maja istega leta. Naslednji dan, 12. maja, je v domači župniji Gomilsko opravil novo mašo. Novomašno slavje je bilo skromno, brez vseh zunanjih slovesnosti.

Po novi maši je ostal doma. Večinoma vse duhovnike iz Štajerske so Nemci izselili ali pa so zbežali v Ljubljansko pokrajino. Z vsemi svojimi talenti je pomagal ljudem. Zelo dobro je znal uporabiti svoj risarski talent. Dovolilnice za prestop v Ljubljansko pokrajino je znal tako spretno prerisati, da so bile kot originali. S tem je mnogim pomagal, da so si rešili življenje.

Nekdo ga je izdal Nemcem, zato so ga po sveti maši na svete Tri kralje v zakristiji čakali gestapovci in ga aretirali. Odpeljali so ga v zloglasni zapor Stari pisker v Celju. Tam so ga zasliševali, trpinčili in mučili. V njem so bili trije gestapovci znani kot posebej kruti mučitelji.

Po nekaj mesecih hudega trpinčenja so ga izpustili s pogojem, da bo ovajal druge ljudi. Tega Izidor ni hotel. Z vsem navdušenjem se je lotil pastirskega dela in oskrboval okoliške župnije, saj so bile brez duhovnikov.

Ker ni izpolnil pričakovanja gestapa, da bi ovajal ljudi, so ga jeseni 1942 Nemci znova zaprli v celjski Stari pisker. Ponovno so ga začeli strahovito mučiti. Pretepali so ga do nezavesti, za roke obešali pod strop, mu zabijali trske za nohte in ga mučili še na mnoge druge načine.

Kljub takemu mučenju ga niso mogli zlomiti. V začetku leta 1943 so ga iz celjskih zaporov preselili v Maribor. Tam je bilo življenje zapornikov nekoliko milejše. Na pustni torek ga je obiskala sestra Anica, na pepelnično sredo pa je bil s 25 talci ustreljen. Zakramentalno odvezo mu je podelil duhovnik Maks Ledinek, ki je bil z njim zaprt.

Skoraj bi vse o duhovniku Izidorju potihnilo. Olga Žvan pa je povedala: »Kmalu po poroki mi je mož Franc Žvan povedal: 'Ti, Olga, ne bi dobila mene, če me ne bi rešil smrti en duhoven v arestu v Mariboru.' […] Nekega dne so zapornike na dvorišču postrojili. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček je bil ravno deseti. Poleg pa je bil v vrsti en duhoven. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, pravi duhoven v zmedi Frančeku: 'Fant, ti si še mlad, imaš še vse življenje pred seboj.' In stopi na njegovo mesto. Te odbrane, med njimi tudi duhovna, so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu.«

Završnikov sošolec duhovnik Puncer je izjavil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, delil zakramente in je imel vpliv na ljudi. Duhovnik Izidor Završnik je bil mesece in mesece, in to vsak dan, do skrajnosti mučen. Bil je aretiran in mučen, ker je bil dušni pastir, kar je v tistem času ogromno pomenilo slovenskim ljudem.«