19. Janez Madon, kapucinski misijonar 1829–1918

S Svete gore se spusti pogled v Grgar in dolino ob njem. Če gremo malo severovzhodno, se nam oči ustavijo na planoti, ki leži skoraj tako visoko nad morjem kot Sveta gora. To je Banjška planota. Posejana je z lepimi travniki. Tudi dve vasici sta našli prostor na njej. Na južnem robu leži vasica Bate. V njej je zagledal luč sveta deček, ki so mu dali ime Janez. Ker se je rodil na petek, je mati v solzah tarnala: »Rodil se je na dan svetega Križa in moral bo iti po svetu in trpel bo kot Kristus.«

Družina je bila revna, preživljali so se s skromno kmetijo. Na šolanje ni bilo misliti. Janez je delal doma na kmetiji in pasel živino. Šolsko učenost je zajemal pri domačem župniku, prav tako kot njegov starejši brat Blaž, ki je leta 1841 pel novo mašo. Leto kasneje so tudi Janeza poslali v višje šole v Gorico.

Leta 1848 je šolanje prekinil in začel delati pri finančnem knjigovodstvu, kar mu je v misijonih zelo prav prišlo. Ob delu je napravil maturo in odšel k svojemu stricu na Dunaj, kjer se je zelo zanimal za arhitekturo in nabral veliko znanja tudi s tega področja. Toda v srcu ni bil miren. Čutil je, da ga Bog kliče drugam. Želel je postati duhovnik, redovnik. Vstopil je v kapucinski red in dobil ime Serafin Goriški.

Po treh letih študija in redovne vzgoje je bil posvečen v duhovnika. Dvajset let, to se pravi do leta 1871 je služboval v raznih krajih. Tistega leta pa se je odločil, da gre v misijone v Južno Ameriko. Nameraval je v Čile, a so ga na željo brazilske vlade predstojniki poslali med Indijance v pragozdu v provinci Minas Gerais na severu Brazilije. Za sodelavca je dobil očeta Angela.

Na veliko noč 1873 sta maševala v kapeli na posestvu belih naseljencev. Iskala sta prostor za bodoči misijon. Svetovali so jima, naj bo ta kraj na še nezasedenem področju pragozda primeren za zbiranje več rodov Indijancev; lega kraja naj bi dajala lep razgled in omogočala ustanovitev naselja, župnijskega središča in kasneje mesta, v bližini naj bi bilo dovolj zemljišča za obdelovanje in močni izviri pitne vode. Ko sta po dolgem iskanju tak kraj odkrila, je oče Serafin, prevzet nad čudovitim razgledom, vzkliknil: »Od tod ne pojdemo proč!«

Njuno delo ni bilo lahko. Nasprotovali so jima belci, ki so bili jezni, ker sta jim »odvzela« Indijance, ki so jih oni brezobzirno izkoriščali za sužnje ali jih kar pobijali. Ker sta bila belca, so jih Indijanci sprva gledali z nezaupanjem, saj so se bali, da jih bosta zasužnjila. Toda z vztrajnim delom in zgledom ljubezni sta počasi pridobivala srca.

Čez noč je oče Serafin postal upravitelj ogromnega veleposestva, da bi pridelovali hrano za indijanske naseljence. Zanje je ustanovil šolo ter jih učil poljedelstva in raznih obrti in še kako prav mu je prišlo znanje, ki si ga je nabral v mladosti. Kasneje je ustanovil redno šolo za otroke in mladino; šolo za dekleta je zaupal redovnicam, ki jih je povabil iz Italije.

Ko je bil papež sv. Janez Pavel II. tam na obisku, je pomenljivo dejal: »Še z eno besedo bi rad ganljivo počastil tisoče misijonarjev, ki so se od odkritja Brazilije do danes trudili na vsem tem brazilskem ozemlju. ... Poklekujem pred vsakim od teh grobov in pred vsakim od teh misijonarjev ...« Te besede veljajo v prvi vrsti očetu Serafinu in sodelavcem. Brazilci so ga nadvse cenili. Po njem so imenovali kraj v bližini. Postavili so mu spomenik ter veliko trgov in ulic poimenovali po njem.