V Mirnu na sončnem Goriškem je leta 1908 zagledala luč sveta deklica, ki so ji dali za zavetnico sv. Veroniko. Domača družina je bila globoko verna in ugledna. Do prve svetovne vojne so živeli v miru in Veronika je v domačem kraju obiskovala osnovno šolo. Med prvo svetovno vojno so bežali na Štajersko in tam živeli begunsko življenje. Ko se je vojna končala, so se vrnili nazaj v Miren. Vera, kakor so jo tudi imenovali, je obiskovala šolo pri sestrah notredamkah v Gorici in se tako usposobila za učiteljico.
Bila je zelo
globoko verna in narodno zavedna. Ker ni sprejela, da bi morala poučevati v
tujem jeziku, je ostala brezposelna. Toda ni ostala križem rok. Veliko je
pomagala v domači župniji in vsej dekaniji. Učila je verouk in bila
vzgojiteljica. Smemo jo prištevati k prvim katehistinjam v Sloveniji. Vodila je
Marijin vrtec, ustanovila in vodila otroški pevski zbor. Otroci, ki jih je
vodila, so nastopali na raznih prireditvah. Za različne priložnosti je tudi
sama pisala pesmi. Njena evharistična pesem Bodi tisočkrat pozdravljen, ki jo
je uglasbil Lojze Bratuž, se še dandanes poje.
Imela je čuteče
srce za stisko bližnjega. Kolikor je najbolj mogla, je pomagala ubogim ljudem v
stiskah. Še posebno jo je pretreslo, ko je zvedela za trpljenje internirancev v
Gonarsu. Nabirala je zanje obleko in živila. Kar je nabrala, je na kolesu
vozila v Gonars, čeprav je bilo zelo nevarno.
Ob začetku druge
svetovne vojne so bili primorski Slovenci navdušeni, da se bodo rešili
italijanskega jarma. Zato so mnogi pristopili k Osvobodilni fronti, ki se je po
kapitulaciji razširila tudi na Primorsko. Veronika in njena družina so bili pri
tem previdni, saj so bili seznanjeni, koliko gorja je naredil prihajajoči
komunizem v vzhodnih delih Slovenije. Vera je zaslutila, da je v ozadju
odporniškega gibanja brezbožni boljševizem, s katerim ni hotela sodelovati.
Vedela je za sadove komunizma v Sovjetski zvezi in za njegovo nasilje v Mehiki
in Španiji pred drugo svetovno vojno. Ni pa se zavedala, da je tudi sama v
smrtni nevarnosti. Kmalu so se začele aretacije in likvidacije tudi na
Goriškem. Pritiskali so tudi na Vero, toda ona je ostala zvesta svojim krščanskim
načelom, zato so nasprotniki sklenili, da jo likvidirajo in s tem prestrašijo
še druge. Dne 14. novembra 1943 so jo aretirali in jo skupaj s še šestimi
globoko vernimi in izobraženimi Mirenci odpeljali proti Renčam. Zasliševali so
jo, jo poniževali in nato 17. novembra umorili. Ljudje so bili zgroženi nad
tem, da je Vero doletela takšna kruta smrt. Mnogi, prej navdušeni sodelavci v
OF, so ob teh mirenskih žrtvah izjavili, da so se jim šele tedaj odprle oči.
Kaj je nosila v
srcu, najlaže začutimo iz njene pesmi:
»V mojem srcu je plamenček rahlo
vztrepetal,
saj je vse krog mene tiho,
česa se je vendar bal?
Ko divjali so viharji in zaganjali
se v me,
ko je črna prst grozila, da za
vekomaj me stre,
o, tedaj gorel je mirno in viharjev
ni se bal,
ni ugašal, ni pojenjal, ni pred
smrtjo trepetal.«
Dekan Oskar
Pahor je zapisal v krstno knjigo naslednjo opombo: »Nesebična, idealna
pomočnica za versko življenje otrok in mladine.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar