V hribih, levo od toka sanjave Krke, leži vasica Veliki Lipovec. Tu se je septembra 1873 rodil Janez Gnidovec. V globoko verni družini je mali Janez dobival zglede žive vere in krščanske ljubezni. Eno leto je obiskoval šolo v Ajdovcu. Ker je bil nadarjen, ga je oče poslal v Novo mesto v frančiškanski dijaški zavod, kjer je obiskoval frančiškansko ljudsko šolo. Končal jo je z odliko, saj je bil izredno prizadeven in nadarjen. Šolanje je nadaljeval na frančiškanski gimnaziji, težava pa je bila, kje bo stanoval, saj niso imeli internata za zunanje dijake. Oče je Janezku našel stanovanje pri »dijaški gospodinji« Ančki. Te »gospodinje« so bile bodisi vdove brez otrok, ali pa tete, ki so sprejemale na stanovanje dijake in vestno skrbele za njihovo vzgojo. Pri njih je bila v navadi tudi redna molitev in stroga disciplina.
Mati mu je
umrla, ko je bil star osem let, oče pa tik pred maturo. Ko je prišel domov z
odličnim spričevalom, je ostal brez varuha. Zelo dobro se je razumel z domačim
župnikom, ki mu je dal priporočilo za vpis v bogoslovje. Z redom v bogoslovju
ni imel težav, vedno je ponavljal, da se ne učimo za dobre ocene, ampak za
življenje. Še bolj kot za ocene je skrbel za odpravljanje napak, saj je hotel
postati duhovnik po Jezusovemu Srcu. Čim bolj solidaren je hotel biti s
trpečimi, zato je prostovoljno prezebal in si pritrgoval v jedi. Odpovedal se
je alkoholu, da je zadoščeval za pijančevanje.
Duhovniško
posvečenje je prejel iz rok škofa Missia junija 1896. Po novi maši je
kaplanoval v Idriji in Vipavi. Že leta 1899 pa ga je ljubljanski škof Jeglič
poslal na Dunaj na študij klasične filologije, slovenskega in nemškega jezika.
Študij je končal 1904 z doktoratom iz filozofije.
Takoj po vrnitvi
v Ljubljano je postal profesor in ravnatelj škofovih zavodov v Šentvidu nad
Ljubljano. To delo je opravljal do 1919, ko je s škofovim dovoljenjem vstopil v
noviciat pri lazaristih. Po noviciatu je opravljal razne službe v Misijonski
družbi. Oktobra 1924 pa je bil imenovan za skopskega škofa. Za svoje vodilo si
je izbral besede apostola Pavla »Vsem sem postal vse«, za svojega vzornika pa
svetega Frančiška Saleškega, zato se je poslej vedno podpisoval Janez
Frančišek.
Stanje v škofiji
mu je v težkih razmerah uspelo prenoviti s svojim oznanjevanjem, z obiski
župnij in družin, s pastirskimi pismi in gradnjami cerkva. Največ pa je storil
z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo, skromnostjo,
zatajevanjem, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in češčenjem Jezusa v
najsvetejšem zakramentu. Posebnost škofa Janeza Frančiška Gnidovca je bila
njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč, pri čemer ga je vodila
gorečnost za duše. Življenje mu je bilo služenje Bogu. Močna je bila tudi
njegova izkušnja temne noči vere in trpljenja.
S svojo
skromnostjo je bil blizu tako pravoslavnim kot tudi muslimanom in jim pomagal
do edinosti. Njegovo delo ga je vedno bolj izčrpavalo. Tako je na praznik
Svetih Treh kraljev 1939 prišel v sanatorij Leonišče na Zaloški cesti v
Ljubljani. Tam je umrl 3. februarja 1939 in bil 6. februarja pokopan pri Sv.
Križu na ljubljanskih Žalah med sobrati lazaristi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar