Ravnice ob Savi so bile še pokrite s snegom, ko se je januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani rodil Janez. Imel je še tri brate in eno sestro. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je nadaljeval šolanje v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Izhajal je iz zelo verne družine, zato je mati želela, da bi postal duhovnik. Janez pa si je raje izbral medicino. Leta 1931 se je vpisal na medicino v Ljubljani, študij pa je nadaljeval v Zagrebu in Gradcu. Specializacijo je opravljal na Dunaju in v Beogradu. Leta 1937 se je kot kirurg zaposlil v Ljubljani. Bil je prvi, ki je v ljubljanski bolnišnici izvedel transfuzijo. Prizadevno in z ljubeznijo je delal in nikomur ni odrekel pomoči.
Pred koncem druge svetovne
vojne je izvedel, da je na seznamu za usmrtitev. Z begunci je ob osvoboditvi
bežal na Koroško. Ko so jih naložili na vlak in želeli vrniti nazaj v
Jugoslavijo, je pobegnil in se skril v žitu. Nekaj časa se je skrival na
Koroškem, leta 1947 pa se je odpravil v Rim. Tam se je srečal z lazaristom
Ladislavom Lenčkom, ki ga je navdušil, naj gre kot zdravnik pomagat misijonarjem
na Kitajsko. Res se je odločil in postal laiški misijonar.
V Argentini je prejel
misijonski križ in se opravil na Kitajsko. V Kunmingu se je srečal s Kerecem in
Majcnom in začel delati v bolnišnici v Džaotongu, ki jo je ustanovil Kerec. Ker
je vedel, da bo brez znanja domačega jezika težko delal, se je začel učiti
kitajščine. Bolnišnico so vodili kamilijanci in slovenske sestre. S prihodom
dr. Janeža je bolnišnica zacvetela, ljudje in sodelavci pa so ga vzljubili.
Rekli so mu čudežni zdravnik, ki zna vse ozdraviti.
Leta 1952 so komunistične
oblasti bolnišnico zaprle, dr. Janeža in nekatere sodelavce pa obsodile na
smrt. Kasneje je bil pomiloščen. Umaknil se je na Tajvan v mesto Lotung, ki
leži na revnem delu otoka. Vedel je, da tam potrebujejo njegovo pomoč. V
bolnišnici pri kamilijancih je delal vse dneve brez dopusta, odpovedal se je
tudi plači. Zadovoljen je bil samo s skromnim stanovanjem, hrano in z malo
drobiža.
Iz ljubezni do bolnih je vse
svoje znanje in moči daroval trpečim in bil prepričan, da v njih streže
Kristusu samemu. Hvaležen Bogu, da mu je obvaroval življenje, je hotel narediti
čim več dobrega.
Tudi na Tajvanu so ga
sodelavci in ljudje vzljubili. Kitajci so ga klicali Doktor Fan, kar pomeni
Vzorni, ali pa Fenglong, kar pomeni Feniks. To poimenovanje veliko pove o
hvaležnosti, ki so mu jo izkazovali Kitajci. Tajvanska vlada mu je leta 1963
podelila najvišjo državno nagrado »Dobri človek«. Njegovo požrtvovalno delo in
ljubezen do bolnikov sta prišla na ušesa tudi svetemu očetu. Zato je papež
dr. Janežu podelil red svetega Silvestra in Gregorja Velikega.
Kakor sveta brata in zdravnika sv.
Kozma in Damijan se je tudi dr. Janež zavedal, da je vse znanje in spretnost v
medicini Božji dar, ki ga je prejel, da bi pomagal trpečim. Da je res tako, nam
lahko pove sam: »Sem kirurg in
drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu! Napravim vse, kar mi zdravniška
veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem
molim rožne vence. Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem in
revno hočem živeti, čeprav se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne
bolnišnice. Na svetu ni denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so
moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar