Filip, ali tudi Lipče, se je rodil v Grivčah nad Šturjami. Osnovno šolo je obiskoval v bližnjih Šturjah. Komaj trinajstleten je šel v Ljubljano, kjer je šolanje nadaljeval v gimnaziji v Škofovih zavodih. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v Škofji Loki, kjer je štiri leta kaplanoval. Predstojniki so ga poslali na nadaljevanje študija v Köln v Nemčijo. Tam je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije. Poleg študija se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi).
Iz Nemčije je
šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator,
katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo
na Goriškem. Veliko je pisal. Sam je urejal in izdajal mesečnik Naš čolnič.
Zelo se je trudil, da bi njegovo dušnopastirsko delo doseglo predvsem družine.
Za otroke je napisal katekizem. Napisal je veliko cerkvenih pesmi, nekatere od
njih so danes skoraj ponarodele.
Ker je bil velik
narodni buditelj in narodnostno zaveden, so ga fašistične oblasti leta 1931
aretirale in poslale v taborišče Campobasso v srednji Italiji. Tam je preživel
eno leto, zatem je bil pomiloščen. Ko se je vrnil domov, ni smel opravljati
duhovniškega dela. Zvedel je, da ga fašisti spet nameravajo aretirati, zato se
je umaknil v Ljubljano in bil profesor verouka na II. državni gimnaziji, danes
Poljanska gimnazija.
Zbiral je
dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je
večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce
ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Po koncu vojne so ga – kot prej
fašisti – preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez
službe in brez strehe. Rad je pomagal raznim duhovnikom, ki so ga prosili.
Župnik Franc
Krašna iz Sorice, ki je soupravljal tudi Davčo, ga je prosil za pomoč ob božiču
1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti
Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani. Na poti sta
ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju
odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti
KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so
Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. Tedanje
komunistične oblasti so razširile govorice, da sta zbežala v tedanjo cono B,
domačini pa so pozneje našli brevir v gozdu, ki jim je bil kažipot do groba.
V enem od pisem
je Terčelj zapisal o svojem trpljenju: »Tri
stvari so me duševno zlasti mučile:
Prva: da sem po nedolžnem vsled zlobnih
ovadb, ki so večji del prišle z Goriške, moral trpeti kot zločinec in narodni
izdajalec. Jaz, ki sem izmed duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti,
sem moral znova nastopiti težek križev pot, ki je bil najhujši.
Druga: da sem bil popolnoma zapuščen.
Kolikokrat sem mislil na vas! Brez perila, obleke, hrane sem trpel tri mesece.
Kar je najhujše, je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem
storil toliko dobrega.
Želel sem si, da bi po teh bridkih dogodkih
prišel domov, da bi se odpočil in pozdravil. Kakor zgleda, ne dobim dovoljenja.
Tako sem primoran, da boleham v Ljubljani, brez službe in postrežbe. Tolikim
sem pomagal, sedaj sem sam, brez pomoči. Naj se zgodi volja Božja!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar