četrtek, 30. junij 2016

30. opat Avguštin Kostelec, cistercijan 1879–1963


V Beli krajini, kjer se po gozdovih svetlikajo breze in jeseni rumeni praprot, je bil rojen Martin. Bilo je to ob koncu poletja v Drašičih pri Metliki. Doma niso imeli veliko, a stradali tudi niso. Daleč naokrog je bilo znano, da so bila njihova vrata za reveže vedno odprta. Tudi molitev je bila v hiši redna in obiski svete maše v Metliki tudi.
V tako pristnem krščanskem okolju je odraščal mali Martin, zato ni čudno, da se mu je želja, da bi postal duhovnik, že zelo zgodaj oglasila. Osnovno šolo je obiskoval v domači Metliki, prva dva razreda gimnazije pa v Novem mestu. Zadnje razrede gimnazije je dokončal v Ljubljani. Še preden je gimnazijo končal, je stopil k cistercijanom v Stični in dobil ime br. Avguštin. Teološki študij je opravil v maternem samostanu Mehrerauu in v Stični. V duhovnika je bil posvečen 10. aprila 1904 v Stični.
V samostanu je opravljal različne službe in ob vsem delu nadaljeval študij v Gradcu ter bil leta 1918 promoviran za doktorja bogoslovja. Po odhodu dela nemških menihov in opata Bernarda je postal prior, kasneje pa opat. Že med prvo svetovno vojno je sprejel v samostan goriške bogoslovce in škofa Sedeja.
S svojimi menihi je pomagal poljskemu samostanu v Mogili in jim vzgojil nov naraščaj. Prav tako je z njimi pomagal pri obnovi samostana Poblet v Španiji.
Bil je mož molitve in treznega premisleka. Hotel je poskrbeti za nadaljnji razvoj samostana, zato je ustanovil interno gimnazijo, v kateri so poučevali domači patri. Gojenci so delali izpite pred komisijo s klasične gimnazije v Ljubljani. Ta modra odločitev je prinesla stiškemu samostanu veliko novih poklicev. Pravijo, da si je znal vzeti čas, se usedel k šolarjem in jim pomagal z inštrukcijami. Pod njegovim vodstvom se je stiški samostan tudi na gospodarskem in kulturnem področju čudovito razvijal. Njegovo mehko srce je odprlo vrata duhovnikom beguncem med drugo svetovno vojno. Z njimi je delil vse, kar je imel. Toda ne samo duhovnikom, tudi vsem drugim je v stiski pomagal. Reševal jih je, da niso bili internirani, ter skrival, da jih je ohranil pri življenju.
Ko je nastopila svoboda, niso novi oblastniki nič pomislili, koliko dobrega je storil opat Avguštin. Očitali so mu sodelovanje z okupatorjem in ovajanje. Vtaknili so ga v preiskovalni zapor in ga javno blatili po časopisih. Toda ostal je pokončen in na vse očitke je odgovarjal z resnico. Koliko je trpel, ko so mu kos za kosom jemali od samostanskih posestev, ubijali mlade patre in bogoslovce ter odvzemali samostansko imetje. Veliko je preklečal pred Najsvetejšim in prosil, da bi zmogli ostati pokončni tudi v največjih stiskah.
Večer življenja je preživel v obubožanem stiškem samostanu ob peščici menihov, ki so še ostali v hiši. Mnogi so zbežali, nekateri izstopili, osem so jih ustrelili, nekaj malega pa jih je ostalo ob njem. Branil je svoje menihe, ko so jih zapirali, in trpel ob hišnih preiskavah.
Kljub vsemu hudemu, ki se je zgrnilo nad hišo, je trdno veroval, da Božja roka še vedno bedi nad samostanom, zato je pogumno zrl v prihodnost.
K Očetu se je vrnil ves utrujen od dela in trpljenja februarja leta 1963.

Ni komentarjev:

Objavite komentar