V Beli krajini, kjer se po gozdovih svetlikajo breze in jeseni rumeni praprot, je bil rojen Martin. Bilo je to ob koncu poletja v Drašičih pri Metliki. Doma niso imeli veliko, a stradali tudi niso. Daleč naokrog je bilo znano, da so bila njihova vrata za reveže vedno odprta. Tudi molitev je bila v hiši redna in obiski svete maše v Metliki tudi.
V tako pristnem
krščanskem okolju je odraščal mali Martin, zato ni čudno, da se mu je želja, da
bi postal duhovnik, že zelo zgodaj oglasila. Osnovno šolo je obiskoval v domači
Metliki, prva dva razreda gimnazije pa v Novem mestu. Zadnje razrede gimnazije
je dokončal v Ljubljani. Še preden je gimnazijo končal, je stopil k
cistercijanom v Stični in dobil ime br. Avguštin. Teološki študij je opravil v
maternem samostanu Mehrerauu in v Stični. V duhovnika je bil posvečen 10.
aprila 1904 v Stični.
V samostanu je
opravljal različne službe in ob vsem delu nadaljeval študij v Gradcu ter bil
leta 1918 promoviran za doktorja bogoslovja. Po odhodu dela nemških menihov in
opata Bernarda je postal prior, kasneje pa opat. Že med prvo svetovno vojno je
sprejel v samostan goriške bogoslovce in škofa Sedeja.
S svojimi menihi
je pomagal poljskemu samostanu v Mogili in jim vzgojil nov naraščaj. Prav tako
je z njimi pomagal pri obnovi samostana Poblet v Španiji.
Bil je mož
molitve in treznega premisleka. Hotel je poskrbeti za nadaljnji razvoj
samostana, zato je ustanovil interno gimnazijo, v kateri so poučevali domači
patri. Gojenci so delali izpite pred komisijo s klasične gimnazije v Ljubljani.
Ta modra odločitev je prinesla stiškemu samostanu veliko novih poklicev.
Pravijo, da si je znal vzeti čas, se usedel k šolarjem in jim pomagal z
inštrukcijami. Pod njegovim vodstvom se je stiški samostan tudi na gospodarskem
in kulturnem področju čudovito razvijal. Njegovo mehko srce je odprlo vrata
duhovnikom beguncem med drugo svetovno vojno. Z njimi je delil vse, kar je
imel. Toda ne samo duhovnikom, tudi vsem drugim je v stiski pomagal. Reševal
jih je, da niso bili internirani, ter skrival, da jih je ohranil pri življenju.
Ko je nastopila
svoboda, niso novi oblastniki nič pomislili, koliko dobrega je storil opat
Avguštin. Očitali so mu sodelovanje z okupatorjem in ovajanje. Vtaknili so ga v
preiskovalni zapor in ga javno blatili po časopisih. Toda ostal je pokončen in
na vse očitke je odgovarjal z resnico. Koliko je trpel, ko so mu kos za kosom
jemali od samostanskih posestev, ubijali mlade patre in bogoslovce ter
odvzemali samostansko imetje. Veliko je preklečal pred Najsvetejšim in prosil,
da bi zmogli ostati pokončni tudi v največjih stiskah.
Večer življenja
je preživel v obubožanem stiškem samostanu ob peščici menihov, ki so še ostali
v hiši. Mnogi so zbežali, nekateri izstopili, osem so jih ustrelili, nekaj
malega pa jih je ostalo ob njem. Branil je svoje menihe, ko so jih zapirali, in trpel ob hišnih preiskavah.
Kljub vsemu
hudemu, ki se je zgrnilo nad hišo, je trdno veroval, da Božja roka še vedno
bedi nad samostanom, zato je pogumno zrl v prihodnost.
K Očetu se je
vrnil ves utrujen od dela in trpljenja februarja leta 1963.
Ni komentarjev:
Objavite komentar