Tistega davnega leta 1878 je bil Vič še majhna vasica blizu Ljubljane. V tej vasici se je sredi aprila rodil sedmi otrok. Bila je deklica, ki so ji dali ime Ivanka. Ker je bila zadnji otrok, je bila mamina ljubljenka, a ne razvajena. Ko je bila stara šest let, so jo starši dali v zunanjo šolo k sestram uršulinkam. Čeprav je vsak dan peš prehodila dolgo pot od Viča do uršulink, je bila pri pouku živahna, pazljiva in vedoželjna. Sestram je vedno znova pripovedovala, da bo tudi ona nuna, ko doraste.
Že v
osnovni šoli je napisala prvo pesem in tako pokazala, da je po materini strani
v daljnem sorodstvu z Valentinom Vodnikom. Pod vodstvom sestre Stanislave, ki
je bila tudi sama pesnica, je dozorevala v pravo pesnico. Šolanje je
nadaljevala na meščanski šoli in učiteljišču pri uršulinkah. Vmes se je že
priglasila za vstop v samostan.
Leta 1898 je prejela redovno
obleko in redovno ime Elizabeta od Marijinega darovanja. Kot razodeva njeno
ime, se je vsa hotela darovati Bogu, biti vsa njegova. To je čudovito
izpovedovala v svojih pesmih. Ob koncu šolanja je opravila izpit za učiteljico
na meščanskih šolah v matematično tehnični smeri.
Leta 1923 je že bila
ravnateljica uršulinskega učiteljišča. Bila je sposobna pedagoginja in goreča
sestra, zato so ji zaupali še druge odgovorne naloge. Bila je tudi provincialka
takratne jugoslovanske province.
Talent, s katerim je z
lahkoto pisala pesmi, je razumela kot poseben dar, ki ji ga je Bog zaupal, zato
je v pesmih slavila njega. Sama je takole zapisala: »Meni je pesem
odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko
za blagoslovljen evharistični in marijanski apostolat med dušami.« Vendar pesmi
niso zrasle v njeni bujni domišljiji, kot bi mnogi pomislili. Nastajale so na
kolenih pred tabernakljem. O njej so zapisali: »Nihče ni toliko preklečal pred
tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko
rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: 'Moj Jezus, naj naučim vse
ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili.' Zvečer, po
opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla 'na oddih' pred tabernakelj.«
Pred
tabernakljem je živo doživljala Jezusovo bližino. Sama je zapisala: »Tisti
prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti
hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj
priklepajo nanj.«
To, kar je sama
doživljala pred tabernakljem, je iskreno želela tudi za vse sestre. Prizadevala
si je, da bi vse sestrske kapele imele tabernaklje z Najsvetejšim, da bi lahko
Jezusa častile in doživljale njegovo bližino.
Tabernakelj je bil zanjo kot
studenec Božje ljubezni, iz katerega je dan na dan pila. Sama takole pravi: »O
Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je
šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega
blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega
božjega Srca v mojo dušo!«
K svojemu
ljubljenemu Ženinu je odšla izpred tabernaklja v samostanu v Škofji Loki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar