Ko se je zasvital svetega Martina dan davnega leta 1910, so pri Kozarjevih na Goričkem povili fantička, ki so mu dali ime Lojze. Že zelo zgodaj ga je nehala ogrevati topla materina dlan, saj mu je mati umrla, ko je bil star šele tri leta. Šolo je obiskoval v domačem kraju. Ker je bil bistre glave, ga je oče na priporočilo župnika Kuharja peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Ker je bila soboška gimnazija ukinjena, je zadnja dva letnika končal na Ptuju. Po maturi se je odločil za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.
Kot kaplan je
sejal seme Božje ljubezni na več župnijah takratne mariborske škofije. Med
drugo svetovno vojno je moral v izgnanstvo na Madžarsko, kjer je pomagal na
raznih župnijah. Po štirih letih se je vrnil domov in postal naslednik
umorjenega župnika Halasa v Veliki Polani.
Njegova
naslednja postaja je bila župnija Odranci. Tu je doživljal celo kalvarijo z
gradnjo nove cerkve. Odklonili so mu načrte, ga za 75 dni zaprli in
zasliševali. Prepovedali so mu opravljati duhovniško službo. Na koncu pa še
najbolj podlo dejanje: zaplenili so mu že zbrani material za gradnjo cerkve.
Toda župnik Lojze se ni vdal. V veliko oporo so mu bili župljani, ki so bili
zelo složni in navdušeni za gradnjo. Ko se je gradnja začela in bila v teku, se
je zgodilo, da se je podrla kupola nove cerkve in pod sabo pokopala osem ljudi.
Lojze je vse to
trpljenje voljno in vdano prenašal, saj je rekel, da je prišel v Odrance zato,
da si tam naloži najtežji križ. V Odrancih je izgoreval za svoje farane do
upokojitve leta 1991.
Poleg vsega dela
na župniji je veliko pisal. Izšlo je enajst njegovih knjig, za katere je
značilno tekoče pripovedovanje. Tematiko je zajemal z Goričkega. Pisal je zato,
da bi ljudem pomagal, jih vzgajal in dvigal. Odlika Kozarjevih knjig je dobro
poznanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v
prikazovanju otroškega življenja, posebno zapuščenih otroških usod, v katerem
je precej avtobiografskega. Vedno je pisal kot duhovnik, saj so njegove besede
dvigale in navduševale za vse dobro in lepo. Pogosto je preprosta pripoved
naredila več kot še tako učena pridiga. Vse to, kar je prelil na papir, je
najprej živelo v njegovem srcu. Njegov globok odnos do Boga je obarval vse
dušnopastirsko in književno delo.
Zadnja stran
knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla 29. aprila 1999.
Na slovesni
praznik Brezmadežne leta 2015 je škof Peter Štumpf oznanil, da ga smejo
naslavljati kot Božjega služabnika. Sveti sedež je izdal odločbo, da se sme
začeti postopek za razglasitev za blaženega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar