6. Marica Nartnik, učiteljica 1905–1942

Marica se je rodila 18. decembra 1905 v vasici blizu Tolmina. Oče je bil upokojeni carinik, dodaten zaslužek za preživljanje družine pa je prislužil s krojaškim delom. Divjanje prve svetovne vojne jih je pregnalo na Dolenjsko, kjer so se naselili blizu Mirne. Po končani osnovni šoli je Marica obiskovala meščansko šolo pri uršulinkah v Ljubljani. Želela je postati redovnica, a se oče in mati s tem nista strinjala. Izobraževanje je končala z dveletnim učiteljiščem v Zavodu sv. Josipa v Sarajevu. Po maturi je učila v uršulinskem zavodu v Ljubljani, potem pa so jo premeščali po Sloveniji in Bosni.

Njeno zadnje delovno mesto je bilo v Rožnem Dolu pri Semiču v Beli krajini. Bila je zelo požrtvovalna in vneta učiteljica. V Rožnem Dolu je postala tudi šolska upraviteljica. K sebi na stanovanje je vzela starše, nečakinjo in kasneje tudi brata. Vstopila je v Katoliško akcijo, da bi svojo vero še poglobila ter več naredila za Božje kraljestvo. V krščanskem duhu je vzgajala tudi otroke. Nartnikova je med domačini slovela kot odločna, energična in odkritosrčna katoličanka, brez dlake na jeziku, a vedno pripravljena pomagati, predvsem bolnim, starejšim in revnim otrokom. S privoljenjem rožnodolskega župnika je v kraju ustanovila Katoliško akcijo za dekleta in tam organizirala redne sestanke.

Zelo jo je bolelo, ker so se po italijanski okupaciji nekatera dekleta začela družiti z Italijani. Pogosto jih je svarila: »Pametne bodite! Zavedne Slovenke! Doma se držite!«

V letu 1942 se je v Beli krajini zelo razširilo delovanje Osvobodilne fronte. Marica je bila s svojo pokončno katoliško držo zanje zelo moteča, saj se ni bala odkrito kritizirati komunistično ideologijo. Aktivisti OF so ji začeli groziti s strogimi kaznimi in požigi domov vsem, ki bi se udeleževali njenih sestankov ali aktivneje delovali v verskem življenju. Marica Nartnik kljub grožnjam ni odnehala z javnim izražanjem vere. Ob grozotah vojne in revolucije je želela vse rožnodolske družine posvetiti Srcu Jezusovemu, a zaradi nevarnosti partizanskih sankcij ji ljudje niso upali slediti. Dne 5. junija 1942 je dala Nartnikova vsem grožnjam navkljub posvetiti Srcu Jezusovemu svojo domačo družino, šolo in še dve družini.

Ko jo je tudi domači župnik opozoril, da jo partizani nadzorujejo, mu je odgovorila: »Vem, da me preganjajo. Vem tudi, zakaj me preganjajo. Že zdaj molim za tiste, ki me bodo pokončali. Če me bodo prijeli, ne bom molčala, ampak bom govorila.«

Njeno življenje je bilo eno samo darovanje. Zelo je skrbela za revne otroke, za pastirje, ki so služili v tujih hišah. Če je le mogla, je zanje zbirala obleko in obutev. Tudi prala in pokrpala jim je obleko.

Teden dni pred smrtjo je Marica izvedela, da je na partizanskem seznamu nezaželenih oseb. Toda to je ni odvrnilo od dela. Goreče je pripravljala otroke na prvo obhajilo. Dne 23. junija je vse pripravila za slovesnost prvega obhajila. Popoldne je obiskala prijateljico. Domov grede se je ustavila v cerkvi v Semiču in zmolila križev pot. Zvečer so jo na domu obiskali partizani in preiskali šolo. Čeprav niso ničesar našli, so jo kot osumljeno hoteli odpeljati s seboj. Marica ni hotela z njimi in se jim je upirala. Na koncu je omedlela. Partizani so jo naložili in odnesli.

Zaprli so jo v neki hiši blizu cerkve. Zasliševali so jo. Na vprašanje, zakaj ste se vedno borili proti komunizmu, je Nartnikova odgovorila: »Zaradi tega, ker ni na verski podlagi. Meni je vera vse.« Zapisnik se zaključuje s stavkom: »Po naredbi štaba DO z dne 28. 5. 1942, točki 3, obsojena na smrt in ustreljena 25. 6. 1942.«

Pogrebni obred je vodil semiški župnik pater Rajner Erklavec, kasneje tudi sam žrtev komunistov. V pogrebnem nagovoru je o pokojnici dejal: »Zdaj bomo pokopali zemeljske ostanke gospodične učiteljice iz Rožnega Dola Marice Nartnikove. Če smo kdaj, bomo danes gotovo pokopali svetnico.«