Lojzek se je rodil v globoko verni družini v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Njegova družina je dala Cerkvi štiri duhovne poklice: dve sestri redovnici in dva brata cistercijana. Njegov oče je bil za tiste čase zelo razgledan mož. Končal je gimnazijo in želel postati duhovnik, a je moral prevzeti domačo kmetijo.
Lojzek je bil sprva bolehen otrok, kasneje pa si je opomogel. Oče ga je
dal k menihom v Stično, kjer se je šolal v privatni samostanski gimnaziji. Lepo
bogoslužje in goreče češčenje Matere Božje sta ga nagnili, da se je želel
pridružiti cistercijanom v Stični. Leta 1924 je oblekel belo obleko novinca in
prejel redovno ime brat Placid. Leto kasneje je izpovedal začasne zaobljube.
Leta 1930 pa je z večnimi zaobljubami Gospodu rekel svoj »da« in želel v
čistosti, uboštvu in pokorščini služiti Bogu in ljudem. Na sveti večer 1931 je pri
božični polnočnici pel novo mašo, v domači župniji Ribnica pa na praznik
svetega apostola in evangelista Janeza. Ko mu je sestra izročila novomašni
križ, je izrekla pomenljive besede: »Podajam ti križ, kajti po križu in
trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.«
Po novi maši je dokončal teološki študij z diplomo in od takrat naprej
pomagal v pastorali tudi kot nedeljski kaplan v Mirni. Ker je znal dobro
italijansko, je bil po okupaciji duhovni oskrbnik vernim Italijanom. Ker so
Italijani mnoge domačine nameravali odpeljati v koncentracijska taborišča v
Italijo, je pater Placid posredoval, da so jih izpustili. Prav tako je
posredoval, da mnogim niso požgali domačij. V samostanu je bil odgovoren za
ekonomijo in stike z ljudmi.
Prvi križ v njegovem življenju je bila bolezen, ki jo je vdano prenašal.
Hotel se je Bogu popolnoma posvetiti. To je v vsakdanjem življenju vestno
izpolnjeval.
Drugi križ pa je v njegovo življenje prinesla druga svetovna vojna. Ker
je nasprotoval brezbožnemu komunizmu, je bil pri njegovih pripadnikih
zasovražen. Po kapitulaciji Italije so ga ujeli in najprej zaprli v Ivančni
Gorici. Potem so ga prepeljali v Trebnje in go zasliševali. Bil je oproščen,
kasneje spet ujet in odpeljan v Kočevje, kjer je bil obsojen na smrt.
Njega, še enega duhovnika in dvajset sotrpinov so odpeljali v gozdove
nad Grčaricami. Tam so jih mučili in zverinsko ubili ter za silo zagrebli. Tudi
v tem trpljenju je ostal pokončen. Bodril je sotrpine in jim pomagal, da so
tudi drugi v trpljenju našli smisel življenja. Z molitvijo rožnega venca, s
sveto spovedjo in duhovnimi spodbudami je pomagal vsem drugim, da so sprejeli
krivično obsodbo in se mirno pripravili na smrt. Ko so patra Placida in njegove
sotrpine usmrtili, je bila misijonska nedelja. Seme je bilo posejano na
Gospodov dan, vrženo v zemljo, da bi obrodilo sadove. Prav tako je bilo njegovo
zemeljsko življenje končano na Gospodov dan, na prvi dan v tednu, ko je Jezus
vstal od mrtvih. Tudi življenje patra Placida se je na prvi dan v tednu končalo
in se prav isti dan razcvetelo v vstajenjski zarji za vso večnost. On ni umrl,
on živi na veke, ker je z Gospodom šel po poti križa in vstajenja. Sedaj je pri
Gospodu naš priprošnjik in pomočnik v naših stiskah in težavah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar