»Gospodovi prazniki imajo redno odnos do kakega odrešitveno-zgodovinskega dogodka iz Jezusovega življenja ali trpljenja in poveličanja. Za praznik Srca Jezusovega, zadnji velik Gospodov praznik, ki je še odsev velikonočnega kulturnega kroga, to ne velja. Ta praznik spada, podobno kakor npr. praznik presvete Trojice in praznik sv. Rešnjega telesa, k praznikom iz pobožnosti. Pri njih ne obhajamo kakega odrešitvenega dogodka, pač pa neki vidik skrivnosti vere ali našega odrešenja« (Leto svetnikov II, str. 501).
V 12. stoletju je o Jezusovem Srcu z vso toplino govoril sv. Bernard in za njim mnogi cistercijani in cistercijanke, sv. Bonaventura in sv. Albert Veliki, v 17. stoletju francoski oratorijanci, zlasti pa sv. Janez Eudes (u. 1680), oče liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ki je pripomogel, da je prišlo do uvedbe praznika. Močno pobudo so dala tudi videnja sv. Marjete Marije Alacoque (u. 1690). Leta 1856 je bil praznik razglašen za vso Cerkev. Leon XIII. je z okrožnico »Annum Sacrum« 25. maja 1899 ves svet pred vstopom v sveto leto 1900 posvetil presvetemu Srcu Jezusovemu. Zelo vsestransko in globoko teologijo Srca Jezusovega pa obsega okrožnica »Haurietis aquas« (Zajemali boste vodo), ki jo je izdal papež Pij XII. 15. maja 1956 ob stoletnici razglasitve praznika Srca Jezusovega za vso Cerkev. Češčenje Jezusovega Srca je sam gojil in toplo priporočal vsem vernikom tudi papež Janez XXIII. Papež Pavel VI. je 6. februarja 1965 izdal okrožnico »Nedoumljivo bogastvo Kristusovo«, v kateri je naglasil važnost češčenja presvetega Srca in zelo poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje s presveto evharistijo, Janez Pavel II. pa je sam leta 1986 obiskal Paray-le-Monial in v svojih nagovorih ob sredah podal globoka razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega (Ljubljana 1991).
V spremni besedi k okrožnici Haurietis aquas, je profesor Anton Strle med drugim zapisal: »Namen okrožnice Pija XII. O češčenju Srca Jezusovega je v prvi vrsti, da pokaže, kako globoko je to češčenje utemeljeno v Božjem razodetju … Predvsem sta v virih razodetja dve veliki misli, na katerih temelji češčenje Presvetega Srca Jezusovega: misel o vodi iz Odrešenikovih studencev in pa misel o Božji ljubezni, iz katere končno pritekajo vsi studenci mesijanskih dobrot, o tisti Božji ljubezni, ki je prvotni vir vsega odrešenja in pravzaprav tudi vse ustvarjene bitnosti.« »Tako Stara kakor Nova zaveza s pretresljivimi podobami in poudarkom oznanjata in naglašata tisto Božjo ljubezen do nas, za katero v češčenju Srca Jezusovega prav gre,« saj je »skrivnost Božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kakor odrešenja.« Pij XII. še naprej razlaga: »Čudovito širjenje je izhajalo od tod, ker se je ujemalo z bistvom krščanske vere, ki je kajpada vera ljubezni. Ne smemo torej reči, da se je to češčenje začelo, ker ga je Bog razodel privatnim osebam. Ne smemo tudi reči, da se je v Cerkvi pojavilo nenadoma. Treba je namreč reči, da je naravno vzcvetelo iz žive vere in gorečega češčenja Božjega Odrešenika in njegovih poveličanih ran, ki so kot znamenje njegove neizmerne ljubezni v največji meri vplivale na duše.«
Po papeževih besedah je »češčenje presvetega Srca Jezusovega po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega … Za svoj namen ima, da nas privede do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega, do tiste ljubezni, ki vsak dan bolj velikodušno izpolnjuje novo zapoved.«
»Ljubezen Božjega Srca vabi človeka, da bi spoznal, kako zelo je ljubljen, kljub temu, da pogosto Božje ljubezni ne opazi, ali jo celo zataji. Jezusovo Srce pa vedno bolj izgoreva za nas in v nas želi vneti tisti ogenj Božje ljubezni, ki bi nas navdušil za krepostno in sveto življenje« (B. Petauer, Apostoli Jezusovega Srca, 2016, str. 63-64).
Ni komentarjev:
Objavite komentar