»Ali ni to Srce Njega, 'ki je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela vsem'? Ali ni to Srce Njega, ki je storil, da so slepi spregledali, hromi shodili, mrtvi bili obujeni? ... Ali ni to Srce Jezusa, ki ni imel, kamor bi glavo naslonil, lisice pa so imele svoje brloge in ptice svoja gnezda?«
Anton Polda se je rodil v kmečki družini kot tretji od šestih otrok 4. junija 1916 v zaselku Zabrezno (zdaj Krnica) pri Zgornjih Gorjah. Po končani gimnaziji je leta 1937 maturiral. Sprva je želel študirati pravo, a se je odločil za teologijo. Po italijanski zasedbi Ljubljane se ni mogel več vrniti domov, zatočišče je našel v Zdenski vasi v Dobrepolju. Leta 1943 je bil posvečen v mašnika. Ob kapitulaciji Italije l. 1943 se je Polda skupaj z vaškimi stražarji umaknil na grad Turjak. Ko so jih tu zajeli partizani, je bil po naključju izpuščen in se je vrnil v Ljubljano. Škof ga je namestil za kaplana v Dobrepolje, pozneje je deloval kot vojni kurat v Rupnikovem bataljonu na Rakeku. V maju 1945 se je z bataljonom umaknil na Koroško v Vetrinj. Tu je poskušal reševati ujetnike, ki so se zatekli k Angležem. Konec maja je bil z bataljonom prepeljan v taborišče Teharje. Tu je v strahotnih taboriščnih razmerah skrivaj opravljal duhovniško oskrbo med na smrt obsojenimi vojaki in civilisti. Nekoč ga je pri tem odkril stražar in ga začel pred ostalimi ujetniki mučiti, pretepati, zasmehovati, zafrkavati kot duhovnika. Mučil ga je eno uro. Po uri mučenja se je Polda ves v podplutbah in ranah komaj privlekel do sojetnikov. Takoj so ga štirje odnesli do vodovoda in mu z mokrimi robci hladili rane. Njegov sojetnik Ivan Korošec se ga je spominjal: »Še v mukah in trpljenju je Tone vedno našel besede tolažbe za sojetnika!«
V juniju se je skrivaj pridružil skupini jetnikov, ki je pripravljala pobeg iz taborišča. Večer pred pobegom so ga ponovno pretepli. 21. junija 1945 je ob treh ponoči skupina enajstih jetnikov izvedla pobeg preko treh ograj taborišča. Polde je zbežal skupaj z Ivanom Korošcem in Tinetom Mehletom. Ko so se na Mrzli Planini ustavili pri neki hiši s prošnjo za kruh, so padli v roke oboroženim terencem. Skupaj s Korošcem so ju peljali v Hrastnik na komando. Hodeč skozi vasi so ju ljudje psovali, pljuvali, zmerjali in pretepali, ker so ju imeli za ustaša. V neki dolini sta oba odskočila v gozdnato globel, vsak na drugo stran. Ker so ju obstreljevali, so Poldo ranili, Korošcu je uspelo zbežat, ker se je pognal preko velike skale in padel v gosto grmovje. Bilo je na večer 23. junija, ko so goreli kresovi pred godom Janeza Krstnika. Poldo so partizani ob nekem grabnu pobili do smrti. Menda naj bi bil končno pokopan doma.
V bogoslovju je prijateljeval s pisateljem Karlom Mauserjem in Viktorjem Zormanom. Tudi sam Polda je rad literarno ustvarjal. Ohranilo se je nekaj dobrih novel s kmečko tematiko. Njegovo literarno delo je skrbno raziskal France Pibernik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar