petek, 18. junij 2021

18. FERDINAND POTOKAR Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo

»To je velikodušno Srce, saj v njem prebiva polnost božanstva; Bog pa je Ljubezen. Velikodušen je zato, ker ljubi, ljubiti pa pomeni odpirati se, dajati. Ljubiti pomeni, biti dar. Pomeni biti za druge, biti za vse, biti za vsakogar.«

Ferdinand se je rodil 31. avgusta 1911 na Breznem, tedaj župnija Dol pri Hrastniku, sedaj Sv. Jedrt nad Laškim. V duhovnika je bil posvečen 5. julija 1936 v Mariboru. Prvo kaplansko službo je nastopil pri Sv. Lenartu v Slovenskih Goricah. Leta 1939 je postal veroučni učitelj na mariborski realni gimnaziji. Leta 1941 je postal škofijski tajnik in prevzel dušnopastirsko službo po mariborskih župnijah. Tedaj so Nemci že zaprli veliko slovenskih duhovnikov. Zasledovali so tudi Potokarja, tako da je včasih prespal kar na pokopališču.

Duhovnik Franc Puncer je v Družinski pratiki leta 1993 napisal: Gestapo je Potokarja zaprl v zapore v celjski 'grofiji'. Tam so ga strahotno pretepali in mučili na vse načine, tako da so ga večkrat nezavestnega v košari nesli po ulici v Stari Pisker. Nekoč so Puncerja, ki je bil tudi zaprt v teh zaporih, priprli med dvojna vrata, tako da je skoznje videl, kako so Potokarja mučili. Gestapovci so ga vrgli na tla in trije v škornjih hodili po njem, ga brcali in preklinjali. Onesveščenega so polivali z mrzlo vodo, nato so ga odnesli v košari. Puncer je potem celo noč poslušal Ferdinandovo kričanje v deliriju, ki je proti jutru potihnilo. Zjutraj je pri zaslišanju v sobi na mizi videl mrliški list, kjer je bilo zabeleženo: raztrgana pljuča, poškodovane ledvice. Umrl je 5. novembra 1942. Nekdanji jetniški paznik je po vojni izjavil: »Bil je tako stepen, da ni bilo na telesu mesta, ki ne bi bilo ranjeno z udarci.«

Prvotno je bil pokopan v Celju, po vojni so ga prenesli k Sv. Jedrt nad Laškim na domače pokopališče. Na njegovi mizi so našli napisan verz: »Moči, moči mi daj, Gospod, da, ko objame me slabost, krepost me najde spet moža!«

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar