»Jezus je pokoren do smrti … V teh svojih tragičnih urah doživi žalostno zapuščenost in tesnobo, strah in grozo, krvavi pot in solze, na križu pa bolečina prebada njegovo pribito telo. Grenkoba zavrnitve, izdaje, nehvaležnosti napolnjuje njegovo Srce. Vendar pa nad vsem vlada mir, ki ga daje pokorščina. 'Ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi' … Dopolnjeno je.«
Pavel Uršič je bil rojen v Ljubljani 24. junija 1929. Po osnovnem šolanju je šel v gimnazijo in kot dijak, poln navdušenja, sodeloval v Katoliški akciji in pri Marijini kongregaciji. Imel je brata, ki je med drugo svetovno vojno šel v partizane. Pavle se je leta 1943 kot 14 leten dijak pridružil vaški straži v Dolenjem Logatcu. Tu je doživel, kako so partizani (sam jim je rekel gošarji) oropali nič hudega slutečo krščansko družino. Pobrali so jim hrano, živino, ubili gospodarja, tako da je številna družina ostala brez očeta. Zato se je Pavle še odločneje zavzel za obrambo slovenskih domov.
Po končani vojni se je z drugimi begunci znašel v Vetrinju na Koroškem, od koder so ga prepeljali v teharsko taborišče. Sam je pozneje povedal, da je bilo tu kot »na dnu pekla«. »Tu so nas stradali, bili smo neizmerno lačni in žejni, fizično so nas mučili in na vse načine poniževali in zasmehovali.« Bil je priča zelo krutim mučenjem ljudi.
V največji duhovni stiski in temi je zaklical: »Moj Bog, kako si mogel dopustiti kaj takega, zakaj si me zapustil?!« Iznenada je začutil, da je z njim Nekdo: »Prišla je luč, tolažba, uteha, okus po raju – sredi vsega pekla. Nenadoma sem se znašel »nad«, ne da bi vedel zakaj.« To močno čustvo ga je obdržalo pri življenju, da ni obupal in vzdržal vse napore in trpljenje.
Kot mladoletnega so ga izpustili iz taborišča, da se je vrnil domov. Pavle se je tedaj zaobljubil, da če se reši iz tega trpljenja, gre študirat za duhovnika. Kljub nasprotovanju oblasti je dokončal študij teologije in bil posvečen 29. junija 1956. Šel je za kaplana v Zagorje ob Savi, potem pa za župnika v Srednjo vas v Bohinju. Dalje ga je duhovniška pot vodila v Moste v Ljubljani, nato 9 let v nemški Oberhausen, kjer je veljal za enega najbolj gorečih izseljenskih duhovnikov, pa vrnitev v domovino, v Kamno Gorico, nato za 3 leta v Ribno. Po okrevanju je ponovno odšel za 15 let v Srednjo vas v Bohinju, leta 1999 za nekaj let spet v Nemčijo. Leta 2003 je prišel za duhovnega pomočnika v Staro Loko in se leta 2015 preselil v Planino pri Rakeku k župniku Francu Mačku. Veliko je pretrpel tudi zaradi depresije.
Bil je goreč duhovnik, z vsem srcem predan Mariji in Sveti Trojici. Vsem je želel prinesti Božjo ljubezen. Povezoval se je tako z duhovniki kot z verniki. Izjemno rad je delal z mladino, jo učil, svetoval, vzgajal. Z njimi je pogosto obiskoval Medžugorje in bil velik občudovalec tamkajšnjih dogajanj. Posebno skrb je posvečal verouku, spodbujal mlade k izvajanju glasbe in petju ljudskih pesmi. Mladini je svetoval, da si postavijo visoke življenjske cilje, da se ne bodo izgubili v povprečnosti. Bil je tudi izjemno dober pridigar. Njegove pridige so se močno dotaknile vernikov.
Oklenil se je Marijinega dela, bil je presrečen, da je v njem našel karizmo edinosti, »zlato žilo, povzetek vsega marijanskega, rešitev za sedanji težavni čas«.
Zadnje mesece življenja je preživel v Duhovniškem domu v Ljubljani. Trpljenje je sprejemal ponižno, rekel je, da je počaščen, ker je izbran, da trpi. Umrl je mirno v predanosti Stvarniku. Na pogrebu v Srednji vasi v Bohinju so sporočili njegov zadnji pozdrav: »Sporočam vam veselo novico, da sem umrl.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar