»Ko opazujemo vidni svet okrog nas, s svetim Janezom ugotavljamo, da je podvržen poželenju telesa, poželenju oči in ošabnem vedenju. Ta svet je videti daleč od hrepenenja Jezusovega Srca … Ta svet je kljub grehu in njegovemu trojnemu poželenju usmerjen k ljubezni, ki napolnjuje človeško Srce Marijinega Sina. Zato združeni z njo prosimo: Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav … podari našemu času tisto odrešenje, ki ga prinaša evangelij, odrešenje po križu in vstajenju.«
Franc Pahulje se je rodil 8. oktobra 1906 kot prvi od šestih otrok v Rakitnici. Po gimnaziji v Novem mestu je šel študirat bogoslovje in bil leta 1931posvečen v mašnika. Kot kaplan je služboval v Črnomlju, Podzemlju, Škocjanu, leta 1941 je prišel v Št. Peter (današnji Otočec).
Ljudje so duhovnika Pahuljeta imeli radi, znal se jim je približati in prisluhniti. Vodil je mladino in jih zbiral v Marijino družbo. Bil je dober pridigar in je skrbel za cerkve. Pri njem v župnišču so bili trije njegovi nečaki, ki jih je šolal in vzgajal. Zbiral je pesmi, pisal župnijsko kroniko in bil odličen rodoslovec. Naredil je popis duhovnikov Št. Petra, seznam cerkvenih kapelic v fari in 54 rodovnikov za družine v Št. Petru. Bil je zelo razgledan človek in velika osebnost.
V septembru 1946 so na Okrožnem sodišču v Novem mestu začeli soditi devetim obtožencem, od teh štirim duhovnikom, med njimi tudi Francu Pahuljetu. Na procesu je bil obtožen sodelovanja s »Kmečko ali informativno pisarno«, ki je bila ustanovljena v maju 1944 za pomoč beguncem. Skrbeli so za obleko, hrano, obutev in stanovanja. Pisarna je bila podrejena domobrancem. Pahulje je delno priznal obtožbe, da je pisarni občasno dajal informacije. Dva dni po razsodbi je bil obsojen na sedem let omejitve svobode s prisilnim delom in pet let izgube volilne pravice. V začetku je bil zaprt na Miklošičevi ulici v Ljubljani, kasneje še v Mariboru. 28. decembra 1950 je bil pomiloščen, januarja 1951 pa izpuščen. Vrnil se je v Št. Peter, kjer je 10. septembra 1965 umrl za srčno kapjo, star 58 let. Pokopan je v Rakitnici pri Dolenji vasi.
Kako je prestajal zapor, ne vemo, ker iz dokumentov ni razvidno. Lahko pa to razberemo iz izkušenj njegovih sozapornikov. Podpisovati so morali lažne in spreminjajoče zapisnike zaslišanj, tudi pod pritiskom in prisilo. Ponarejali so njihove izjave in podobno. Iz zapisov spominov drugih duhovnikov zvemo za nekaj metod mučenja zapornikov (Kapš). V zaporniških prostorih je bilo natlačenih po 15 in več oseb, ki so bile kaznovane za vsako malenkost. Poleti so jim dajali zimska oblačila, pozimi pa hladna oblačila. Ponoči so morali vstajati in ne spati, podnevi pa so stoje dremali ob pogradih. Zaporniki so opravljali tudi prisilna dela, npr. pri gradnji elektrarne v Medvodah, in gradili stanovanjska naselja,vse to ob pičli in slabi hrani in v skrajno nemogočih higienskih razmerah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar