20. ALOJZ RANT- Od sodnika do župnika Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti

»Jezus je zaklical z močnim glasom: 'Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor vame veruje, bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode? To pa je rekel o Duhu, ki naj bi ga prejeli tisti, ki verujejo vanj. Vsi si želimo približati se temu viru žive vode, vsi želimo piti iz Božjega Srca, ki je vir življenja in svetosti.«

Alojz Rant se je rodil 18. junija 1901 v Retečah pri Škofji Loki kot peti otrok od dvanajstih. Po končani škofijski gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na študij prava, ki ga je zaključil leta 1926. Pravosodni izpit je opravil čez 2 leti skupaj z Leonom Štukljem, s katerim sta prijateljevala celo življenje. Rad se je ukvarjal z glasbo, režijo iger, s fotografijo in filmom. Prvo službo je dobil na Okrožnem sodišču v Novem mestu, čez 2 leti v Ljubljani in kmalu v Kranju. Leta 1931 je postal sodnik Okrožnega sodišča v Gornjem Gradu. Med službovanjem je veliko študiral tuje jezike. V tridesetih letih ga srečujemo v raznih pravniških službah na Balkanu (Krk, Rab, Bosna in Hercegovina. Po vojni je dobil mesto stalnega sodnika na Ministrstvu za pravosodje.

Leta 1945 je prejel dopis Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je bila zoper njega podana prijava zaradi suma sodelovanja z okupatorjem. Takoj so ga razrešili službe na sodišču. Obtožen je bil nasprotovanja OF, da je zvit, potuhnjen, versko blazen, da sodeluje z domobranci. Ker se je dobro in temeljito zagovarjal, so ga izpustili. Vrnil se je v Reteče, kjer se je vključil v življenje vasi. Ker je nasprotoval vključitvi kmetov v kolhoze, so ga izključili iz volilnega imenika. Ostal je brez dela in pokojnine. Posipaval je ceste in opravljal priložnostna dela. Ob neki priložnosti je izjavil: »Sedaj so taki časi, da so na sodišču cestarji, na cesti pa sodniki!«

Julija 1949 je bil ponovno aretiran, odpeljan na prisilno delo v Medvode, kjer je s sotrpini duhovniki pomagal graditi elektrarno, kasneje pa dom milice v Tacnu. Čez slabo leto junija 1950 je bil za eno leto pogojno izpuščen.

Leta 1953 se je po posvetu s škofom Vovkom odločil za študij teologije na Reki. Čez 3 leta ga je škof Vovk posvetil v novomašnika. Kot kaplan je bil poslan v Begunje pri Cerknici. Leta 1958 je postal upravitelj župnije Sv. Helena Dolsko, leta 1971 pa v Velesovem do leta 1979, ko se je upokojil.

Kot duhovnik je bil srečen človek, duhovništvo mu je izpolnilo življenje. Rad je imel ljudi, rad je pomagal pri delu in v stiskah ljudi. Opravljal je kmečka opravila, znal pa je tudi več tujih jezikov. Dočakal je zlato mašo, kjer je izjavil: » Mašniška služba je nekaj tako velikega, da se splača biti duhovnik, pa če opraviš le eno samo sveto mašo!«Umrl je v duhovniškem domu v Ljubljani 28. decembra 1987.