»Vednost, o kateri govorimo, ni vednost, ki 'napihuje', vednost, ki temelji na človeški bistrosti. To je Božja modrost, skrivnost, ki je bila od vekov skrita v Bogu, stvarniku vsega. To je nova vednost, prikrita modrim in učenim, razodeta pa malim, tistim, katerih bogastvo je ponižnost, preprostost in čistost srca.«
Stanko se je rodil 6. novembra 1911 kot četrti otrok 20-letni mami Mariji Mladkovič in očetu Martinu iz Župeče vasi, ki je bil kmet. Kmalu po rojstvu je oče odšel v Ameriko, da bi družini pomagal do boljšega življenja. Sredi I. svetovne vojne, 3. januarja 1917, je mama umrla, stara 34 let. Oče je bil še v Ameriki, zato so ga k sebi vzeli mamini sorodniki. Po treh letih, ko je imel Stanko osem let, se je oče vrnil iz Amerike, otroke vzel k sebi in se ponovno poročil, a je čez dve leti, 28. septembra. 1921, umrl, žena pa kmalu za njim in je Stanko postal sirota. Spet je šel k sorodnikom, k družini Butara, v Cerklje. Tu se je zanj zavzel kaplan Matej Tomazin, ki ga je poslal v šentviško gimnazijo v Ljubljano. Po maturi, ki jo je leta 1933 končal z odliko, se je vpisal na bogoslovje in bil 4. julija 1937 posvečen v duhovnika. Leta 1940 ga je vzel za svojega tajnika škof Rožman. Po vojni je bil 2 leti tajnik škofa Vovka.
Dne 29. avgusta 1947 so ga aretirali in zaprli v bunker, le dober mesec po opravljenem doktoratu na Teološki fakulteti. Bunker je bil brez svetlobe, z eno desko na tleh, na kateri je spal. Ponoči so ga zbudili in po več ur zasliševali tja do jutra. Glavni zasliševalec je bil Zdenko Roter. Fizično ga niso mučili, so pa nanj vpili, ga zmerjali, mu marsikaj podtikali in podobno. V tem času je veliko molil rožni venec.
Po dveh mesecih bunkerja je bil obsojen na šest let prisilnega dela z izgubo političnih pravic in zaplembo premoženja. L. 1948 je vrhovno sodišče povišalo kazen na 12 let zapora s prisilnim delom. Od l. 1951 do 1953 je bil zaprt na ljubljanskih Žalah, kjer je z drugimi duhovniki zidal stanovanjske bloke. Ker so videli, kako je izobražen, znal je več jezikov, je v zaporu na Miklošičevi prevajal. Zadnje dni zapora je preživel na Igu. V zaporu je ostal dolgih osem let, od tega 770 dni (skoraj dve leti) v samici. Zaprt je bil, ker ni hotel podpisati obsodbe škofa Rožmana. »Nikoli nisem rekel škofu, da dela napake, tudi sedaj ne bom nanj metal kamenja!« je izjavil. V zaporu so duhovnike prisiljevali, da so podpisovali razne »Spomenice« ali »Memorandume« proti škofu in celo proti papežu. Lenič ni nikoli nobene podpisal in je z odločno besedo pripomogel, da tudi drugi duhovniki niso podpisali take izjave proti papežu. Zato so ga kaznovali s samico in drugimi kaznimi. Najbolj brutalno ga je zasliševal Mitja Ribičič.
Leta 1955 je bil izpuščen. Odšel je peš proti rodnemu kraju, ker se ni smel vrniti na škofijo. Škof Vovk ga je namestil na župnijo Sodražico. Sam pa je nosil travme zapora vse do smrti.
Leta 1964 je postal generalni vikar, vrnil se je v Ljubljano in bil 29. novembra 1967 imenovan za naslovnega škofa vazisarskega in ljubljanskega pomožnega škofa, 14. januarja 1968 pa v Ljubljani posvečen za škofa. Večkrat je prepotoval vso škofijo pa tudi obiskal slovenske duhovnike v tujini, saj je bil odgovoren za izseljenske duhovnike. Zaradi svoje prijaznosti in pozornosti do ljudi, pa tudi zaradi svoje duhovitosti, je bil zelo priljubljen med duhovniki in verniki. Zelo je bil pozoren do ostarelih in osamljenih duhovnikov in jih redno obiskoval. Ni spregledal nobenega bolnega. Vse je redno obiskoval na domu in v bolnišnicah. Zlato mašo je obhajal leta 1987. Januarja 1990 si je zaradi padca v stanovanju zlomil nogo in ostal na bolniški postelji. Vse trpljenje je vdano prenašal.
L. 1990 na sveti večer je v bolniškem vozičku zadnjič maševal. Vesel je bil prvih znakov političnih sprememb v Sloveniji. Svoje življenje je sklenil 4. januarja 1991 na svojem domu v Ljubljani, dan po smrtnem dnevu svoje mame, kot si je vedno želel, in bil pokopan med duhovniki na ljubljanskih Žalah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar