26. ANTON VOVK – škof v najtežjih povojnih letih Srce Jezusovo, žrtev za naše grehe

»Jezusa je Bog, čeprav ni imel nobenega greha, za nas napravil greh. Na Kristusovo Srce je padla vsa teža greha sveta. V njem je bila uresničena predpodoba 'velikonočnega jagnjeta', žrtve, ki je bila darovana Bogu za to, da bi bili v znamenju njegove krvi rešeni vsi hebrejski prvorojenci.« Jezus je »nedolžno Jagnje, ki je vzelo nase greh sveta, da bi ga utopilo v odrešujočih vodah Jordana.«

Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v isti hiši kot 100 let prej njegov prastric France Prešeren. Starša sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče, nato pa v bogoslovje prav tako v Ljubljani, kjer je bil 29. junija 1923 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Metliki in v Tržiču; v slednjem je služboval štirinajst let. Potem je bil leta 1940 poklican v Ljubljano in imenovan za stolnega kanonika. Od začetka okupacije je pomagal duhovnikom beguncem. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa in imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, 17. septembra 1950 pa za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. (Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije.)

Vovkovo škofovsko geslo 'V Gospoda zaupam' je bilo izpoved njegove trdne vere, s katero je zmagoval v težkih urah mučnih nočnih zasliševanj, pritiskov in poniževanj, ki so mu nevarno načela zdravje. Komunistična oblast ga je psihično in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden. Izsiljevala ga je z grožnjo o zapiranju duhovnikov, če ne bo popustil. Z njim so se pogovarjali 'kot z navadnim državljanom' in ne kot s škofom. Oblast je hotela od Vovka izsiliti, da bi se Cerkev v Sloveniji 'postavila na lastne noge' in se odtrgala od Vatikana, kar je škof Vovk odločno zavrnil. Prizadeval si je, da bi oblast spoštovala ustavni položaj Cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pogosto je odgovornim oblastnikom pisal prošnje za duhovnike, ki so jih napadali, zapirali ali celo ubili, in protestiral proti krivicam, a ni nič pomagalo. Višek nasilja je bil poskus atentata nanj 20. januarja 1952, ko so ga v Novem mestu polili z bencinom in ga zažgali. Navkljub vsem preganjanjem je ostal pogumen in s svojim močnim glasom vzbujal zaupanje v preplašenih vernikih. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju 2. vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje. 1. februarja 1960 se je ob srečanju s papežem Janezom XXIII. (Janezom Dobrim) opravičil papežu, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim, papež pa mu je rekel: »Jaz bi moral poklekniti pred vami.« V njem so prepoznali mučenca. Papež je ljubljansko škofijo ob njeni 500. obletnici (22. decembra 1961) povzdignil v nadškofijo, škofa Vovka pa v nadškofa. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo. Umrl je 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko počivališče je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov.

Rožmanov naslednik Anton Vovk je v najtežjih časih za Cerkev na Slovenskem, ko so komunistični oblastniki hoteli ljudem iztrgati vero iz srca, njega pa zlomiti z mučnimi zasliševanji in poskusi umora, ostal trden, zvest svojemu geslu V Gospoda zaupam. V bolezni in trpljenju je bilo iz njegovih ust pogosto slišati vzklik: »Kakor in dokler Bog hoče!« Tako govorijo svetniki. Za nadškofa Antona Vovka je bil leta 2007 končan škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.