»Vemo, da je pred Pilatovim sodnim prestolom, ko je bil vprašan: 'Ti si judovski kralj?' Jezus odgovoril: 'Moje kraljestvo ni od tega sveta … Zato sem rojen in zato sem prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.'«
Jožko Kragelj se je rodil v vasi Modrejce pri Mostu na Soči 4. aprila 1919. Med drugo svetovno vojno je kot župnik deloval na Livku nad Kobaridom. S protikomunizmom se je precej izpostavil v javnosti v Posočju, kar ni bilo ravno samoumevno v tistih krajih. Ob koncu vojne oziroma ob priključitvi k Jugoslaviji septembra 1947 se ni odločil za odhod v Italijo oziroma v tujino, kot je to storilo več njegovih sobratov na Kobariškem. Konec decembra 1949 je Kraglja aretirala UDBA. Zaprli so ga v Tolminu, ga zasliševali in junija 1949 na montiranem »Tolminskem procesu« obsodili na smrt z ustrelitvijo. Zunanjo kuliso so oblastniki skrbno pripravili. Proces je potekal v tolminski kinodvorani, obtoženi Kragelj je moral obleči talar, ljudi pa so na »predstavo« vozili kar s kamioni. Še ena burka pač, ki je imela namen kompromitirati Cerkev na Primorskem!
Obsojenega Kraglja so odpeljali v Ljubljano, kjer je v nekdanjih zaporih na Miklošičevi čakal na smrt. Vmes je pisal prošnje za pomilostitev, tudi na maršala Tita. Sicer so mu to prošnjo ugodno rešili, le da on več kot leto tega ni izvedel! Tako je vsako korakanje po hodniku zapora čakal z neizmernim strahom …
Njegovo zaporniško obdobje je trajalo skoraj osem let. Vmes je obiskal številne zapore (Ljubljana, kamnolom pri Novem mestu, Ljubljana-centralni zapori, Žale, graščina na Igu, Škofja Loka) in opravljal različna težaška dela. Svojo zaporniško kalvarijo je Kragelj imenitno popisal v knjigi Moje celice, enem prvih prikazov trpljenja duhovnika/političnega zapornika v povojni Jugoslaviji. Preživel je več mesecev v samici, bunkerju, nato pa v prenatrpanih celicah. Sledilo je težaško delo v kamnolomu, pri gradnji stanovanjskih hiš. Zapor je bil kraj neizmernega trpljenja, mučenja, poniževanja, lakote, nesnage. Kljub vsemu hudemu se je trudil ohraniti iskro upanja, veselja in humorja. Zadnje mesece je vendarle delal kot prevajalec. Ohranil je svoje dostojanstvo in ostal dober duhovnik.
Po izpustitvi je opravljal svoje osnovno duhovniško poslanstvo po različnih župnijah na Primorskem. Povsod se je razdajal ljudem, poleg duhovniškega poslanstva je pisal, režiral, vzgajal, vodil misijone. Skratka, živel je polno življenje ljudskega duhovnika, ki se je zavedal svojih velikih talentov, želel je nadoknaditi čas, ki mu je bil nasilno odvzet. Zadnja leta je preživljal v Malem semenišču v Vipavi, kjer je umrl leta 2010.
Ni komentarjev:
Objavite komentar