»Žareče ognjišče popolnoma izgoreva. Srce Jezusovo pa je – nasprotno – ognjišče, ki ne more ugasniti. V tem je podobno gorečemu grmu iz Mojzesove knjige, ki je gorel, toda ni zgorel. Srce Jezusovo, človeško srce Boga-Človeka, je obdano z 'živim plamenom' trojstvene ljubezni, ki nikdar ne ugasne.«
Proti večeru je Lojze Grozde prisedel na voz Franca Godnjavca, namenjen proti Mirni. Pred vasjo je voz ustavila partizanska patrulja. Nekaj ur pred tem so na istem mestu partizani zajeli tudi bogoslovca Franca Hočevarja, ki so ga, ko jim je skušal pobegniti, ustrelili. Partizani so Grozdetu odvzeli popotno torbo, v kateri je imel latinski misal, knjižico Hoja za Kristusom, zgibanko o fatimski Materi Božji, nekaj podobic in rožne vence za domače. Grozde se aretaciji ni upiral in tudi ni skušal pobegniti. Ostal je miren in zbran. Zvečer so se izživljali s tem, da so ga, kot krotko božje jagnje, mučili najprej v gostilni pri Vidmarju, vendar jim je gospodinja pokazala vrata. Z zasliševanjem in mučenjem so nadaljevali v gostilni pri Kolenčevih in nato v Sokolskem domu. Ko je Tomšičeva brigada dobila ukaz za novo akcijo, so se odločili Lojzeta Grozdeta na hitro likvidirati, čeprav je iz poročila Prve udarne brigade Toneta Tomšiča z dne 19. januarja 1943 jasno razvidno, da mu kljub mučenju niso mogli dokazati nobene krivde. Likvidator je Lojzeta odpeljal pod previsno steno ob potoku Vejeršca in ga, po poškodbah na glavi sodeč, najprej udaril s topim predmetom po temenu in nato z revolverjem ustrelil v tilnik. Skoraj dva meseca po njegovi smrti so otroci, ko so se vračali iz šole, v gozdu ob potoku našli njegovo telo brez znakov razpadanja in ga pokrili s prvimi zvončki. 25. februarja 1943 so njegovo izmučeno telo položili v grob v Šentrupertu. Ne glede na vse laži, ki jih je potem širil komunistični tisk, ki je Grozdeta blatil kot belogardističnega kurirja, ostaja dejstvo, da je Lojze Grozde umrl kot nedolžna žrtev sovraštva proti veri. Pogreba se je udeležila ogromna množica ljudi. Lojzeta so pokopali na pokopališču v Šentrupertu, ker zaradi vojnih razmer to niso mogli storiti v domači župniji.
Ob koncu škofijskega postopka za beatifikacijo mučenca Lojzeta Grozdeta je bila 20. avgusta 1999 opravljena ekshumacija (izkop trupla) po strogo določenih cerkvenih predpisih. Strokovnjaka sodne medicine sta ob navzočnosti cerkvene komisije ugotovila identiteto Božjega služabnika in iz dobro ohranjenega skeleta ugotovila, da je umrl nasilne smrti. Njegovi ostanki so bili v dvojni krsti - cinkasti in leseni - znova položeni v isti grob na pokopališču v Šentrupertu. Trdno verujemo, da mladi mučenec Lojze Grozde že od dneva svojega pričevanja ljubezni do konca živi pri Bogu in prosi za nas.
Ko je papež Janez Pavel II. leta 1996 prvič obiskal našo domovino, je pri svoji homiliji v Stožicah izrekel tudi ime Lojze Grozde - kot rdeči mučeniški cvet stoletne slovenske vernosti.
"Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva," je ob sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo mladega mučenca Lojzeta Grozdeta v ljubljanski stolnici 30. avgusta 1999 dejal tedaj predstojnik slovenskih salezijancev, kasneje beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar. Na I. slovenskem evharističnem kongresu v Celju 13. junija 2010 ga je papežev legat Tarcisio Bertone proglasil kot prvega slovenskega mučenca za blaženega. Danes njegovo telo počiva v Marijinem svetišču na Zaplazu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar