»Ko pomislimo na vse, kar je pretrpel, nam izraz 'Srce Jezusovo' kliče v spomin Kristusovo žalost nad Judovim izdajstvom, Kristusovo potrtost zaradi zapuščenosti, tesnobo ob soočanju s smrtjo, sinovsko in pokorno izročitev v Očetove roke. Najbolj pa nam govori o ljubezni, ki nenehno priteka iz njegovih največjih globin: o neskončni ljubezni Očeta in brezmejni ljubezni do človeštva.«
"Divjaj, življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam."
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Zgornjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem kot nezakonski otrok Marije Grozde in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi sv. Trojice v Tržišču. Ko je bil star štiri leta, se je mati poročila s Francem Kovačem, »polzemljakom« iz Gornjih Impolj, v župniji Studenec. Lojzetov očim kljub obljubi pred poroko Lojzeta ni bil pripravljen sprejeti v svojo družino. Ločitev od ljubljene mame je bila najhujša bolečina v Lojzetovem življenju, ki ga je zaradi občutka nezaželenosti in zapuščenosti zaznamovala za vse življenje. Ko je pozneje spoznal, kako mati zaradi ločitve trpi, je vedno iskal priložnost, da bi ji trpljenje olajšal. Po odhodu mame je ostal v domači hiši in je zanj skrbela teta Ivanka in stari oče Anton, ki sta mu po svojih močeh skušala nadomestiti mater, h kateri ga je nenehno vleklo srce. Ivanka je poskrbela, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v Marijanišču in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Med sošolci se je uveljavljal tudi kot literarni ustvarjalec. Njegove pesmi so povečini izpovedne. Objavljal jih je v dijaškem lističu Izviri, ki ga je Grozde nekaj časa urejal. Postal je član dijaške Katoliške akcije in je sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Njegovo duhovno oblikovanje so močno zaznamovali poglobljena molitev, življenje iz evharistije in globoka pobožnost do Božje Matere Marije. Med sošolci je slovel kot vzoren dijak, vedno pripravljen pomagati. Odlikoval se je po svoji ljubezni do Cerkve in domovine. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se vedno bolj zaostrovale. Za Lojzeta je nastopil čas osebne poklicne odločitve. Svojo pot je iskal v poglobljeni molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.
Na sveti večer leta 1942 je odšel iz Ljubljane na božične počitnice proti domu. Želel je obiskati mamo in svoje najožje sorodnike. Družina se je zaradi vojnih razmer preselila na Goriško goro pri Škocjanu. Očima so mobilizirali partizani in je leta 1943 padel. Lojzetu so pot domov mnogi odsvetovali. Zaradi težav na dolenjski progi, ki je bila večkrat minirana, se je odzval vabilu prijatelja Franca Pogorelca in se 24. decembra z vlakom odpeljal do postaje Videm-Dobrepolje, nato pa šel peš k Pogorelčevim v Podtabor pri Strugah, kjer je ostal do zadnjega decembra, nato pa je bila želja, da bi se srečal z materjo, prevelika. Franc Pogorelec ga je 31. decembra s sanmi odpeljal v Ambrus k svojima sestrama, od tam pa ga je na novega leta dan njihov hlapec Janez Logar odpeljal z vozom v samostan Stična, kjer je za prvi petek opravil spoved in prejel sveto obhajilo. Iz Ivančne Gorice se je z vlakom odpeljal do Trebnjega. V župnišču so ga posvarili, da zaradi partizanov ni varno nadaljevati poti proti Mirni. V prepričanju, da ni nikomur storil nič hudega, se je Lojze odločil oditi naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar