»Smrt je delež naše človeške danosti, je končni trenutek zgodovinskega dela našega življenja. V pojmovanju kristjana je smrt prehod iz ustvarjene v neustvarjeno luč, iz časnega življenja v večno … Če živi v Kristusu, ne sme drugače kot umreti v Kristusu … Kristusovo Srce, njegova ljubezen in usmiljenje, sta upanje in gotovost za vsakega, ki v njem umira.«
Milan Zajec se je rodil 8. oktobra 1925 v Velikem Gabru na Dolenjskem. V družini je bilo enajst bratov. Eden je še mlad umrl, od ostalih pa jih je bilo šest pri domobrancih. Brat Janez je padel leta 1944 v boju pri Črnomlju. Štirje bratje, Jože, Tone, Ignac in Stanislav, so bili ubiti po vojni v Kočevskem rogu. Z njimi naj bi bil ubit tudi Milan, ki je bil na množično morišče v Kočevskem rogu pripeljan 2. junija 1945.
Med vojno se je Milan Zajec pridružil domobrancem. Po koncu vojne je z drugimi domobranci odšel na Vetrinjsko polje. 29. maja 1945 je bil v skupini, ki so jo Angleži s prevaro predali partizanom pri Podrožci. Zaprli so jih v taborišču v Kranju, potem premestili v taborišče v Šentvidu in jih še isti dan odpeljali v Kočevje. 2. junija so partizani domobrance s tovornjaki vozili do kraških brezen v Kočevskem Rogu. Po vojni je Milan Zajec opisal svojo pot na Koroško, vrnitev in morijo v Kočevskem Rogu. O rešitvi iz brezna je povedal: »Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali v jamo s strojnicami in metali vanjo bombe. Vpitje umirajočih je bilo nepopisno. Kri je v curkih tekla preko trupel, smrad in sopara sta bila neznosna. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, smo čakali trenutka, ko bi lahko zlezli iz jame […]. Z Vinkom Mravljetom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. Mi smo komuniste dobro videli, ker so bili osvetljeni s soncem, mi pa smo bili v temi. Potegnili smo se nazaj v rov in čakali, kaj bo. Molili smo angelsko češčenje in molitev ‘Spomni se, o premila Devica Marija …’Zunaj smo zaslišali kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Res je kmalu zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. To se je ponovilo štirikrat. Nekomu izmed nas je počila mrena v ušesu zaradi pritiska. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne. Rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter dimne bombe, da se ni prav nič videlo. Prisluškovali smo, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev. Ko se je že nočilo, smo se začeli pripravljati, da bi prišli ven iz jame, prepričani, da je to zadnja noč, ko se še lahko rešimo. Nismo se preveč vznemirjali, preveč smo bili namreč že izčrpani. Tudi sam sem omedlel.«
Drugi dan se je proti večeru splazil do roba jame in počasi zdrsnil v dolino ter bežal, bežal. Končno je prišel do svoje tete v Stehanji vasi. Tu ga je prišel spovedat duhovnik Stanislav Lenič, ki je takrat prvič slišal o grozodejstvih v Kočevskem Rogu. Skrival se je do l. 1946, sam Lenič ga je spremljal od Viča v Ljubljani do Šentjošta, kjer so ga srečno prepeljali čez mejo. Prišel je v Italijo, od koder je šel v ZDA v Cleveland. V jami je preživel 110 ur groze, ki jih je opisal v begunskem taborišču v Italiji. Nikoli več se ni vrnil v Slovenijo, saj je v 90-tih letih rekel, da, dokler bodo na oblasti komunisti, domovine ne bo obiskal.
Milan Zajec je umrl 20. decembra 2013 kot zadnji od znane trojke: Dejak, Kozina, Zajec, ki so se ob množičnem poboju vrnjenih domobrancev v začetku junija 1945 rešili iz brezna smrti v Kočevskem rogu. Pokopan je v Clevelandu, ZDA.
Slovenec iz Argentine, ki je Zajca spravil čez mejo, je škofu Leniču nekoč povedal, da je Milana Zajca v duhu vedno spremljalo pet njegovih pobitih bratov, ki so mu govorili: »Milan, bodi pogumen, ti se boš rešil. Bog hoče imeti pričo vsega tega, kar se je v Rogu dogajalo!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar