29. JANEZ ZDEŠAR – rešen iz teharskega pekla Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava

»Jezus je naša sprava. Kot posledica greha je zazijal globok in skrivnosten prepad med Stvarnikom in človekom, njegovo stvarjo. Vsa zgodovina odrešenja ni nič drugega kot čudovita pripoved o posegih Boga za to, da bi se mogel človeški rod svobodno in z ljubeznijo vrniti k njemu … V Kristusovem Srcu, ki je polno ljubezni do Očeta in ljudi, bratov in sester, se je uresničila sprava med nebesi in zemljo.«

Janez Zdešar se je rodil 19. maja 1926 pri Sv. Petru v Ljubljani, v družini štirih otrok očetu Ivanu, izobraženemu organistu in skladatelju, in materi Mariji r. Jurjevčič. Velja za enega velikih pričevalcev 20. stoletja. Nadškof Zore je v uvodni besedi v Zdešarjevo knjigo »Pričevalec težkih dni« med drugim zapisal: »Vsi, ki se Janeza Zdešarja spominjamo, vemo, da je bil v resnici velikan. Pa ne samo velikan po svoji telesni višini. Še večji je bil po ljubezni do slovenstva, do svobode, do resnice, do Cerkve in do Boga.«

Janez je po osnovni šoli v Marijanišču obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, ki pa jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni l. 1943 je vstopil k domobrancem v Rupnikov udarni bataljon. Po vojni je doživel vrnitev s Koroškega v taborišče Teharje. Od tam je uspel 21. junija 1945 pobegniti v skupini 11 domobrancev.

V svojih spominih poroča, da so ponoči so na ograjah prepilili žice in ob treh zjutraj splezali pod žicami. Nato so stražo zamotili z nečloveškim rjovenjem in jo prestrašili. V tej zmedi jim je uspelo preplezati zadnjo ograjo. Razbežali so se. Sotrpin Opeka je bil ranjen, ker je straža streljala za njimi. Od enajstih sta že prvi dan skupaj ostala le dva, kasneje so nekatere ujeli. Med begom so jima nekateri ljudje dajali jesti in ponudili obleko. Včasih sta naletela tudi na partizane, ki sta se jim komaj izognila. Beg je trajal do 8. julija. Še zadnjega soborca so mu ubili. Sam je v hudi vročini, skrit na skednju, cel teden preživljal hudo pljučnico. Končno mu je uspelo priti do skrivališča v Vincencijev dom v Ljubljani. Tu je ostal tri mesece, nato je zbežal čez avstrijsko mejo v Beljak in dalje v Linz. Poleg Zdešarja so se rešili še trije sotrpini, Lojze Debevec, Ivan Korošec in Tone Švigelj. Antona Opeko so ranjenega prijeli partizani, pripeljali so ga nazaj v taborišče in je po mučenju umrl (pretepen do smrti). Istega dne so pripeljali nazaj tudi Tineta Mehleta, kmalu so ujeli še preostale.

Leto in pol po pobegu v Avstrijo je v tujini začel pisati dnevnik. Spomine je izročil duhovniku Janezu Kraljiču, ki jih je prenesel v ZDA, tam pa so za nekaj časa izginili. Končno so jih našli pri nekih ameriških Slovencih.

V taborišču Lienz je leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. V jeseni je odšel v Brixen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je bil 10. oktobra 1952 posvečen v duhovnika. Čez tri leta je uspešno zagovarjal tudi doktorat. Leta 1958 je bil na željo škofa Rožmana postavljen v Nemčijo (Essen) kot prvi izseljenski duhovnik za slovenske delavce. Ogromno je naredil za pastoralno oskrbo Slovencev po vsej Zahodni Evropi, prepotoval stotine in stotine kilometrov, da je obiskoval naše izseljeniške duhovnike in jih spodbujal in opogumljal pri njihovem delu. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil odgovoren tudi za slovensko dušnopastirsko delovanje po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.

Janez je izredno ljubil Slovenijo in mislil, da je nikoli več ne bo videl. Zaradi političnih sprememb se je končno na starost lahko vrnil domov. Zadnja leta svojega življenja je preživel v neposredni bližini Teharij, v Domu sv. Jožefa nad Celjem. Umrl je 19. septembra 2013 in bil pokopan na ljubljanskih Žalah.