sobota, 05. junij 2021

5. JANEZ JANŠA starejši (oče Janeza Janša) Srce Jezusovo, neskončno veličastno

»Pomislite, neskončno veličastvo Boga je skrito v človeškem srcu Marijinega Sina! To Srce je naša zaveza! To Srce pomeni največje približanje Bogu, do katerega so prišla človeška srca in človeška zgodovina. Po tem Srcu se Bog na čudovit način sklanja k nam.«

Janez Janša, oče predsednika vlade, je bil rojen 13. maja 1927 na Setniku pri Polhovem Gradcu. Kmetija je stala na hribovitem svetu in družina je morala trdo delati. V družini je bilo sedem otrok, Janez je bil najstarejši. Komaj štirinajstleten je dočakal drugo svetovno vojno.

Prvič je smrti zrl v obraz že leta 1942. V vas so prihrumeli Italijani in začeli razbijati tudi na njihova vrata. Z očetom sta morala s krampom in lopato in oditi na hrib nad vasjo. Ukazali so jima, naj skopljeta jamo. Italijan je z uperjeno puško stal poleg njiju. Janez je vprašal očeta, zakaj morata kopati. Odvrnil je, da vojaki verjetno hočejo imeti strelski jarek. Oglasil se je italijanski stražar in po slovensko povedal, da si kopljeva grob. Oče je razburjeno vprašal, zakaj. Vojak je odvrnil, češ da so partizani, ker imajo na hiši OF. Oče je vse odločno zanikal in prosil vojaka, primorskega Slovenca, naj ju pelje k poveljniku. Temu je oče zagotavljal, da ni narisal omenjenega znaka in da naj vpraša polhograjskega župnika, ki bo potrdil njegove besede. Tako se je tudi zgodilo in bila sta rešena.

Po vojni se je v splošni zmedi umaknil na Koroško. Zadnje dni maja 1945 so ga vrnili v Jugoslavijo. Ker je bil mladoleten, so ga iz Radovljice z vlakom odpeljali v Kranj, kjer je ostal dvanajst dni. Sredi junija so šli peš v Šentvid v Škofove zavode, kjer so jih natlačili po sobah. Nekega dne so ga poklicali. Med brcami in udarci so ga odvedli v spodnje prostore, kjer se je pravo pretepanje šele začelo. Po dva in dva so jih zvezali z žico in s kamioni odpeljali na železniško postajo ter spravili na vlak.

Ko so prišli v Kočevje, so zvezani peš nadaljevali 12 kilometrsko pot proti Rogu. Zvezane so jih postavili okrog jame in po nekaj trenutkih strašne tišine so zaropotale brzostrelke. Mrtvi in živi so drug drugega vlekli za seboj in padali v jamo. Oče Janez se je teh trenutkov spominjal: »Zvezan sem skupaj z drugimi padel v jamo, ne da bi me zadela krogla. Še danes ne vem, kakšen čudež se je zgodil, da sem bil v jami razvezan. Morda je žico pretrgala krogla, morda se je zgodilo kaj drugega. Kobacal sem po mrtvih in živih ljudeh in nekako prilezel do skalnega roba. V jami je bilo še veliko živih. Bili so ena sama strašna stokajoča in jokajoča gomila. Zunaj je naenkrat nastala tišina. Do vrha jame je bilo le nekaj metrov. V zgornjem delu je v jamo visel na pol podrt gaber ali bukev. Začel sem plezati in uspelo mi je prilesti do roba. Vse je bilo tiho, le nekoliko stran je gorel ogenj. Bežal sem, kolikor sem mogel, in se držal smeri proti Ljubljani.«

S skrajnimi močmi je prišel do Ponikev v dobrepoljski dolini. Približal se je neki hiši, kjer sta mu dve ženski dali jesti ter pripravili vodo in obleko, da se je umil in preoblekel.

Nadaljeval je pot proti Ljubljani, toda še isti dan ga je ujela partizanska straža. Odpeljali so ga v Škofove zavode. Tako se je znašel v isti sobi, ki jo je pred nekaj dnevi zapustil. V sobi so se čudili, kako to, da je bil tako dolgo na zaslišanju. Izgovoril se je, da so ga zadržali v sosednji sobi. Nihče, niti partizanski oficirji, niso vedeli, da so ga že enkrat poslali v smrt.

V Šentvidu je vendarle dočakal amnestijo in se nato vrnil domov. O tem, kaj se mu je zgodilo, ni nikomur niti črhnil. Poročil se je s Frančiško Erjavec. Naselila sta se v Žalni. Po vojni starši niso želeli otrokom govoriti o teh grozotah. Šele čez leta je svojo skrivnost zaupal najbližjim. Otrokom jo je povedal šele tedaj, ko so odrasli. Verjeli so mu samo napol. Kasneje, ko so tudi sami na svoji koži občutili krivice totalitarne oblasti, so postali bolj pozorni. Janez je umrl 20. februarja 2006 in je pokopan v Žalni.

 

1 komentar:

  1. In rdečkarji spet dvigajo glavo. Spet bi radi pobijali Slovence. Vendar danes naroda ne moreš več nalagat in ga zavest. Danes bomo skupaj stali kot branik demokracije in če bo potrebno tudi s silo rdečkarjem preprečili restavracijo komunizma.

    OdgovoriIzbriši