Zadnja vrtnica

30. Zadnja vrtnica

Danes bomo »utrgali« zadnjo vrtnico v letošnjem mesecu juniju. Vrtnice kot simbol ljubezni so nam ves mesec klicale v spomin Božjo ljubezen, kot se nam predstavlja preko dveh med seboj neločljivo povezanih zakramentov: svete evharistije in mašniškega posvečenja.

Tako je še nekaj tednov v nas odmeval milostni dogodek evharističnega kongresa, za katerega si želimo, da ne bi nikoli do konca izzvenel, ampak dobival nove konkretne »tone« v življenju Cerkve na Slovenskem. Cerkev, sveta evharistija in duhovništvo so nas ves mesec utrjevali v veri, da človek nikoli ne živi samo od zemeljskega kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust v takšni ali drugačni obliki.

Sredi kriznega obdobja je to spoznanje pomembno, a velja morda še bolj za obdobje, ko je življenje bolj prijazno. Prav sveto mašo in svojo evharistično navzočnost ter navzočnost po duhovniku nam Bog poklanja kot svojo vsakdanjo »besedo«, iz katere nam priteka življenje.

Spominjam se zapisa avstrijskega pesnika in pisatelja Rainerja M. Rilkeja, v katerem zapisuje svoje spomine na bivanja v Parizu. V enem izmed njih opisuje starko na ulici, ki je kot negiben kip na vogalu ulice sedela in strme predse prosila mimoidoče miloščino.

Pesnik pa se je vsak dan s svojo izvoljenko sprehajal prav tam mimo. Vsakič je spustil v njeno pest kakšen drobiž. Nekega dne pa je prišel na zmenek z lepo vrtnico v roki. Izvoljenka se je že vzradostila nad njegovo pozornostjo, a je bila razočarana, ker je ni dal njej, ampak jo je brez besed položil starki v roke.

Takrat je njen okameneli obraz prvič oživel in pesnik je doživel njen pogled, ki je sicer bil negibno vpet v tla. Nato starke teden dni ni bilo na vogalu ulice, a sta se oba tega zavedla šele, ko se je spet pojavila tam. In v tej presenetljivi zavesti je izvoljenka vprašala pesnika: »Le kje je bila starka ves teden in od česa je vendar živela?« A tudi pesnikov odgovor je bil presenetljiv: »Živela je od moje vrtnice!«

Da, tudi to pomeni, da človek ne živi samo od telesnega kruha, ampak tudi od vsake geste resnične pozornosti in ljubezni. Tudi naša vsakdanja izkušnja nam govori o tem, koliko res pomeni prijetna in ljubeča bližina sočloveka, koliko lažje delamo in živimo, če doživimo drobne potrditve, da smo vredni, da smo, da smo drugim dragoceni.

Morda si res preredko podarjamo takšne drobtinice »kruha« za življenje.
In če to velja za izraze človeške ljubezni, da so že ti tako »hranljivi« in da velikokrat dobesedno lahko nadomestijo tudi kakšen kos telesnega kruha, potem nam ne bo težko še bolj verjeti, da nas Božja »vrtnica« nasičuje bolj kot vsak drug kruh.

Od te »vrtnice« ne živimo le teden dni ali morda kakšno leto, ampak je življenjska moč, ki po njej prihaja k nam, takšna, da premaga smrt in nam omogoča večno življenje. In glejte, na dosego roke je! Bog je ne hrani le za izbrance, ampak jo je pripravljen dati v pripravljene roke vsakemu, ki se prepozna pred njim berača: berača za življenje, ki si ga nihče ne more dati sam in si ga tudi drug drugemu ne moremo dati.

Vsako obhajanje svete maše naj nam bo nova priložnost, da se še malo bolj približamo neizčrpni evharistični skrivnosti. Podobno »raziskovanje« svete maše, po kateri nas Jezus sam uvaja v svojo skrivnost, in duhovništva, kot smo ga opravili dan za dnem v tem mesecu, lahko nadaljujemo v raznih skupinah še naprej, »zaklad« obojega je namreč neizčrpen, saj je končno zaklad ljubečega Jezusovega Srca.

Tako bodo, sem prepričan, prihajali na dan novi in novi vidiki Jezusovega življenja iz neizčrpnega »rudnika« obreda svete maše. In ti vidiki so tudi vidiki našega vsakdanjega življenja. Jezus nam jih kaže v obredu zato, da bi jih lažje uresničevali tudi mi v vsakdanjih situacijah.

Saj svete maše ne končamo s »pojdite v miru«, ki bi pomenil mir spanja, ampak pomeni Božji mir, ki je dejaven sredi vsake situacije in je pravi gejzir novih pobud v smeri sprejemanja odrešenja in spreminjanja sveta. Ta Božji mir je »ogenj«, za katerega Gospod želi, da bi se že vnel!

Nedeljsko obhajanje svete evharistije

27. Nedeljsko obhajanje svete evharistije

V obhajanju svete maše vedno znova in znova odkrivamo novo bogastvo in mu ne bomo nikoli prišli do konca. Iz Jezusovega naročila, naj se pogosto obredno spominjamo dogajanja pri zadnji večerji in tudi »ponavljamo«, kar je tam sam storil, se je v tradiciji Cerkve razvila tako imenovana »nedeljska dolžnost«.

Prva od petih cerkvenih zapovedi se glasi: Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni. A zaradi bogate resničnosti svete maše ni najbolj posrečeno, da obhajanje nedelje kot Gospodovega dne s središčem s sveto mašo imenujemo »zapoved«, ampak bi bilo primerneje poudarjati pravico do tega »nebeškega stika«, ki je vir Božje ljubezni, ob kateri naj se vedno napaja naša ljubezen.

Cerkev je v nekem zgodovinskem obdobju prevedla usodno potrebnost obhajanja vsaj nedeljske svete maše za vse vernike v »nedeljsko zapoved«; izraz, ki danes prebuja prej odpor, kot da bi bil spodbuda in vabilo. Vrednota redne nedeljske svete maše je neprecenljivo velika, a žal je v mnogih zakonih in družinah ali celo kar sredinah ne dojemajo več kot vrednoto.

Današnji način življenja je precej drugačen in enostavno ne vključuje več samoumevno tudi nedeljske svete maše kot normalni del preživljanja nedelje. Mnogi verniki enostavno niso več tako imenovani nedeljniki.

Leto evharistije in priprave na evharistični kongres ter sámo obhajanje kongresa je imelo tudi namen prenoviti osebni in skupni odnos do nedeljskega obhajanja evharistije. Zavedamo se, da je to bil samo začetek nekega procesa, ki lahko le v nekem daljšem obdobju rodi sadove, če ga bomo intenzivno nadaljevali.

Pri tem pa je pomembno sodelovanje vseh, še posebej poleg župnijskih pastoralnih delavcev tudi staršev. Seveda pa more vrednoto posredovati samo tisti, ki jo najprej sam sprejema in živi. V prizadevanju za ponovno oživitev nedeljske svete maše kot vrednote sodi tudi prenavljanje evharističnega besednjaka.

Morda bi se lahko potrudili in ne več »opravljali« ali »brali« svete maše, ampak jo »obhajali« ali »slavili«; ne več »plačevali« za sveto mašo, ampak dali dar zanjo. K temu in k poglobitvi odnosa do nedeljske svete maše lahko veliko pripomore dovolj intenzivna kateheza o evharistiji s praktičnim uvajanjem vanjo.

Tudi s katehezami staršev pomagajmo staršem, da bodo otrokom veliko več govoriti o svetosti in pomembnosti nedeljskega praznovanja Gospodovega dne in jim dali zgled rednega obhajanja nedeljske svete maše, ne kot izpolnitve neke zapovedi, ampak kot osebni obisk iz ljubezni do Gospoda.

Potem obhajanje nedeljske svete maše ne bo več »dolžnost« ali »obveznost«. Biti gost pri zadnji večerji, ne more biti prisila; priti na Kalvarijo pod križ in biti zakramentalno navzoč pri smrti našega Gospoda, ne sme biti zgolj dolžnost; biti pri odprtem in praznem grobu vstajenja, ne more biti obveznost. Marveč je milost ljubezenskega srečanja med Jezusom Kristusom in nami; je (iz)vir življenja in moči za vsakdanje uresničevanje daritve življenja.

Veliko vlogo pri tem lahko ima osebna ali družinska priprava na nedeljsko sveto mašo: skupno vnaprejšnje prebiranje nedeljske Božje besede s poudarkom na osebnem nagovoru v povsem konkretni življenjski situaciji, ki jo je prinesel s seboj pretekli teden; pregled tedna z vidika, kaj bomo kot posamezniki ali kot družina iz dogajanja v njem še posebej izpostavili pri kesanju in kaj bomo položili s Kristusom na oltar v daritev; ali za kaj se bomo zahvalili, saj je sveta evharistija ena sama zahvala. In kot pika na i preživljanja nedelje kot Gospodovega dne bi lahko bil še pogovor o doživljanju vsakokratnega obhajanja nedeljske svete maše.

K celostnemu pristopu pa sodi tudi poživitev češčenja Najsvetejšega izven maše, saj je to posebej rodovitna in dragocena molitev v evharistični Gospodovi navzočnosti. Zato naj se nam nikoli ne mudi tako, da ne bi stopili v cerkev kar tako, mimogrede, in počastiti Gospoda vsaj za hip.

Prav tako lahko pomnožimo prisostvovanje pri molitveni uri pred izpostavljenim Najsvetejšim in morda to molitev tudi sooblikujemo. S takšnim češčenjem izpovedujemo vero v Jezusovo trajno navzočnost pod podobo kruha, ki traja, dokler trajajo zunanje podobe kruha. Takšna molitvena ura je na nek način slavljenje Boga »iz obličja v obličje«, kar bo namreč tudi naša »polna zaposlitev« v nebesih.

Sveta maša je podoba Jezusovega življenja

16. Sveta maša je podoba Jezusovega življenja

Naše življenje po lepem vseslovenskem dogodku evharističnega kongresa naj bi bilo čim bolj evharistično. To pomeni, da bi naj živeli iz svete maše in se ob njene darovanju učili živeti našo vsakdanjost v vseh razsežnostih.

Zakaj lahko pričakujemo, da nam obhajanje svete maše govori o konkretnih oblikah našega življenja? Obredno dogajanje evharistije naj bi bilo slika ali podoba kristjanovega življenja zato, ker je iz obreda svete maše razvidno življenje Jezusa Kristusa samega.

Že iz krščanske antike je znano verovanje, da je v zakramente prešlo vse, kar je bilo v Jezusovem zemeljskem življenju vidnega in človeku na kakršen koli način zaznavnega. Saj je Druga Božja oseba postala človek tudi zato, da bi mogli v življenju posnemati njene človeške drže, mišljenje, čutenje in delovanje.

V tradiciji krščanske duhovnosti so to imenovali »sledenje Kristusu« ali posnemanje Kristusa (imitatio Christi); seveda ne v smislu »kopije«, kajti mi ne bomo nikoli mogli postati čisto enaki Kristusu, saj On ostane tudi Bog.

A njegova človeška narava nam vendarle razodeva na najbolj avtentičen način, kako naj kot ljudje živimo, kaj in kako izbiramo, da bomo mogli čim bolj v polnosti uresničiti Božjo zamisel o nas, kar je po krščanskem verovanju za človeka tudi najbolj popolna uresničitev in sreča.

Zato se je smiselno zaustavljati ob mnogoštevilnih življenjsko pomembnih vidikih, ki jih »prikazuje« obhajanje evharistije. Ne nehajmo se po vsakem obhajanju svete evharistije, zlasti po nedeljski sveti maši, spraševati in tudi pogovarjati med seboj, o čem nam je Jezus Kristus spregovoril z obredom svete maše, ki je njegova sedanja »človeškost« na svetu.

Da ni takšno pojmovanje samo nekaj prastarega, ampak povsem sodobno, lahko zaznamo iz aktualizacije sporočila svete evharistije za starše oziroma zakonce, kot nam jo je predstavil Božji služabnik papež Janez Pavel II.

Med evharistijo in zakramentom zakona ter družino je presenetljiva podobnost, saj lahko sveto mašo razumemo celo kot podobo življenja v zakonu in družini. Saj je »vir in vrhunec« tudi zakonskega ter družinskega življenja.

Papež takole uči:»Evharistija je studenec krščanskega zakona. Evharistija namreč ponavzočuje zvezo ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki je bila zapečatena s Kristusovo krvjo na križu (prim. Jn 19,34). V tej daritvi nove in večne zaveze krščanski zakonci najdejo studenec, ki to zavezo notranje oblikuje ter stalno poživlja.

V evharistiji Kristus po Cerkvi in za Cerkev ponavzočuje svojo ljubezensko žrtev. Zato je evharistija studenec ljubezni. Ta, v evharistiji podarjena ljubezen, je za krščansko družino oživljajoči temelj in 'duša' njenega 'občestva' ter njenega 'poslanstva'.

Evharistični kruh napravlja iz različnih udov družinskega občestva eno samo telo, v katerem postaja vidna in navzoča vseobsežna edinost Cerkve; udeleženost pri 'danem' (darovanem) telesu in pri 'preliti' Kristusovi krvi postane za krščansko družino neusahljiv vrelec misijonskega in apostolskega dinamizma« (Janez Pavel II., Apostolska spodbuda o družini, 57).

Posebno poslanstvo zakona in družine je utelešati ljubezen in jo postaviti v službo družbi. Zakonska ljubezen, očetovska in materinska ter bratsko – sestrinska ljubezen, ljubezen v skupnosti oseb in rodov, ljubezen, ki jo mož in žena živita v znamenju zvestobe in rodovitnosti, je doprinos zakonskega para in celotne družine za civilizacijo ljubezni in življenja.

Kar velja za krščanski zakon in družino, velja tudi za vse druge oblike krščanskega življenja, seveda le v na zunaj drugačni obliki. Za vse pa ostaja, prav zaradi enkratne Kristusove prisotnosti, evharistija »vir in vrhunec« življenja sredi vsakdanjih dogodkov in delovanja. Zato se ob njej in iz nje lahko naučimo polno živeti po vzoru ljubezni Jezusovega Srca. V naslednjih dneh se bomo ustavili ob nekaterih njenih vidikih.