Ko je znameniti glasbenik judovskega rodu Jean Rodolphe Kars (izg. žan rodólf kar), ki je opustil obetavno glasbeno pot in postal duhovnik, obiskal Slovenijo, je v televizijski oddaji povedal, da vsak človek lahko najde pot do Jezusovega Srca. Kot duhovnik deluje v Paray-le-Monialu (izg. paré l‘ monjalu) in prav prisrčno nas je povabil tja; na kraj, kjer je Jezus v osebnem razodetju Marjeti Mariji Alacoque naročil, naj razširi čaščenje božjega Srca. Jud, ki se nikoli ni udeleževal judovskih obredov, je leta 1968 postal katoliški duhovnik, zdaj pa ob največjih slovesnostih mašuje s kelihom svojega prednika rabina, čigar rodovna in verska sled izhaja iz Aronovega rodu, in – je dejal – moli za Izrael in svoje domače.
Jean Kars je tako rekoč noč in dan v osrčju dogodkov, povezanih s Paray-le-Monialom, podobno kot starodavni Simeon, ki ni zapuščal templja, kakor poroča Sveto pismo. Prepričan je, da vsakdo lahko najde pot do Jezusovega Srca.
Poti pa so različne: široke ceste, prave avenije, uhojene stezice, zametene gazi, na pol zabrisane sledi. Na kateri smo se ali se bomo znašli? Vse so lahko pot vere. Za nekatere je vera samoumevna dobrina, ker so se je naužili, ne da bi se tega kaj prida zavedali. Domača jim je od malega. Drugim hodi pred vero dvom o vsem. Spet drugi so brezbrižni. Tretji bi radi verovali, pa o veri in Bogu premalo vedo. Vsi pa potrebujemo spodbude.
Omenjenemu pianistu se je zgodilo približno tako kot Simonu in Andreju pa Jakobu in Janezu. Samo nekje mimo je šel Jezus in že je imel prve štiri učence. Pustili so čoln in ribe ter se mu pridružili. Tudi glasbenik je zaslišal jasen klic in – tako je dejal – se je zjutraj na Montmartru zbudil kot vernik. Kot duhovnik je zdaj prepričan, da je pot k Jezusovemu Srcu vsakomur odprta. Če to težko razumemo, preobrnimo besede: Jezusovo Srce je odprto vsakomur. To pa res vzbudi upanje.
Apostoli so vztrajno hodili z Jezusom. Očitno se niso ozirali na odzive ljudi; in kaj neki so glede te odločitve menili njihovi domači? Evangeliji o tem molčijo, a ni verjetno, da ribiči ne bi bili deležni tudi kake pripombe. Saj vemo, kako se nam godi v okolici; zaradi vere nas ima kdo najmanj za čudake. Pianist pa je naredil križ čez slavo virtuoza, a vsa glasbena nadarjenost mu je ostala in jo uporablja Bogu v čast, ljudem pa v veselje in občudovanje. Tudi z njo jim kaže pot do božjih vrelcev.
Vse to je resnica, le da ni kar vsakdo občudovan umetnik in tudi božjega klica ne sliši vsak. Lahko da ga Bog bolj tiho kliče ali pa si sam zatiska ušesa. Če bi prisluhnil …, če bi premislil …, če bi se odločil, bi se njegovo življenje zanesljivo spremenilo.
Toliko razuma pa že imamo, da zmoremo uvideti dobro stran vernosti. Ohranja nas v navezi s Presežnim, z Začetkom in Koncem. Zagotavlja nam pristan in daje sidro, da se pritrdimo. Iz evangelijev nam isti Jezus, ki res ni ozdravil prav vseh gobavcev svoje dežele, kliče: Ne bojte se! Vseh otrok ni objel, niti vseh ljudi ni nahranil. Še zdaj nam pravi: Dajte jim vi jesti (Mt 14,16). Tako nas kliče hoditi za njim, s tem nas priklepa na svoje Srce.
Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi modrosti in vednosti,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar