21. vrtnica: Ali jih poznamo

Ni treba dvomiti, da sv. Alojzij ne bi bil tesno povezan z Jezusom in Marijo. Kako bi sicer ohranil neomadeže­vano srce in čisto dušo? Saj je kdaj slišati in brati, da ta svetnik sploh ni poznal skušnjav glede neoporečnega življenja. A če jih res ni, po čigavi zaslugi? Zagotovo za­radi globoke molitvene povezanosti z Bogom in Božjo Materjo. In že smo sredi Jezusovega in Marijinega Srca.
Sv. Alojzij velja za zavetnika mladine. Marsikdo od – danes bi rekli najstnikov –, ki si je prizadeval živeti po njegovem vzoru, je bil tudi v preteklosti deležen posme­ha. Danes? Svetnik čistosti, kot rečemo sv. Alojziju, je komaj še poznan med mladimi; saj teh svetniki tako in tako ne zanimajo kaj dosti. Mogoče bi jih, če bi jim bili predstavljeni v jeziku sodobne tehnologije in ne pred­vsem v knjižni obliki.

A kaj je na svetnikih tako neprivlačnega, da mlajši rodovi do njih nimajo takega odnosa, kakršen je bil za vernike značilen cela stoletja? Nekdanje cerkve so jih polne, moderne so po večini brez spomina nanje. Kdo od štirinajstih zavetnikov v sili pozna vsaj dva? Koliko župljanov se še priporoča sv. Katarini za zdravo pamet, koliko sv. Jožefu za srečno zadnjo uro? Da je sv. Cecilija zavetnica cerkvenih pevcev, vedo vsaj oni. Mogoče se kje kak ostareli mlinar še vedno priporoča sv. Miklavžu, čeprav je mlinsko kolo že zdavnaj razpadlo. Nekaj sreče ima sv. Janez Vianney kot zavetnik duhovnikov. Zago­tovo še noben salezijanec ni pozabil don Boska, noben jezuit sv. Ignacija in na splošno mi vsi skupaj ne sv. Frančiška. Toda, kadar molimo litanije vseh svetnikov, koga od omenjenih zares poznamo? Pač, nekje je še sv. Florijan, ki je končno spet našel mesto na vseh gasilskih domovih. Da blagoslov sv. Blaža »nič ne škoduje in nič ne pomaga«, je pa porogljivo govoril že davni rod verni­kov in kake življenjske pripomočke slabšalno označil kot blažev žegen.
Ali so svetniki zaprašena roba s podstrešja in ropo­tarnice? Kako da je po sveti maši utihnila občestvena molitev k sv. Mihaelu, ki naj »satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z božjo pomo­čjo v pekel pahne«?
Vzrokov je več, a vprašajmo se, ali današnji čas še ro­jeva svetnike, ko se jim priporočati skoraj da več ne zna. Seveda jih; številne pričevalce svetosti našega časa so za blažene in svete razglasili papeži v našem času! Tudi bl. Slomška, bl. Grozdeta, Drinske mučenke, sv. Favstino,

sv. p. Pija, bl. mater Terezijo … Prav ta čas živijo med nami kristjani, katerih kreposti se bodo v prihodnosti razjasnile kot svetniške. Saj jih že zdaj prepoznamo, le posnemamo jih težko.
Svetnik ni človek brez napak. Če nam bo dano priti v nebesa, pa tam ne bomo mogli biti drugačni kot sve­ti. Našega imena verjetno ne bo na nobenem koledarju, naše podobe na nobenem oltarju. Ko danes pomislimo na svoje rajne s preprostim vzdihom »mama, pomagaj mi«, nam je ta, ožarjena od Boga, zanesljiva nebeška za­veznica. Nemara bo nekoč podobno kdo prosil nas?
A vsaj za koga od razglašenih svetnikov, bivajočih v srcu Boga, bi res morali vedeti, zakaj je dosegel čast ol­tarja. Skesani nejeverni apostol Tomaž gotovo tudi zara­di vzklika: »Moj Gospod in moj Bog!«
Srce Jezusovo, sprava za naše grehe,
usmili se nas.