O svetem Vid‘ se noč in dan vid‘. To še vedno velja, čeprav se je na svetu že marsikaj spremenilo. Poletje gre v svoj zenit. Razkošje svetlobe nas napaja tako rekoč noč in dan. Tudi tesnoba, ker pretijo nevihte. Ni čisto res, da »komur žito ne zori na njivi, ne skrbé ga nič oblaki sivi.« Toča ne klesti samo po pšenici. Ali imamo še kaj zaupanja v blagoslovljeno vodo, s katero so nekoč verni
gospodarji poškropili soparno, naelektreno ozračje? Ali imamo zaupanje v Srce Jezusovo? Prav danes je njegov praznik, slovesni praznik.
Zaupanje. Kam se porazgublja naše zaupanje v božje varstvo? Če učenci ne bi imeli zaupanja, ne bi zbudili Učenika, ko je premetavalo njihov čoln. Vedeli so, da jih bo rešil. Sv. Avguštin pravi, da Gospod spi, dokler ga ne zbudimo. Zbudimo pa ga s tem, da imamo zaupanje vanj. Ves čas smo namreč na čolnu in nas premetava. Skrbi, bolezni, negotovost, strah, jeza, nevoščljivost in še marsikaj. Toda Gospod spi, saj ga ne kličemo. Ne molimo. Ne zaupamo.
Nasprotno pa, če smo ves čas v navezi z njim, je z nami buden. Zagotovo nas varuje, tudi če se nam kdaj zazdi, da nas je prepustil samim sebi. Na naše očitajoče vprašanje, kje je bil, ko na poti ni bilo več opaziti njegovih stopinj, Jezus vedno odgovarja: »Nesel sem te na rokah.« Na prvi petek, na njemu posvečeni dan, nas tako kot vsak dan nosi v svojem Srcu.
Kar Bog stori, vse prav stori. Tak napis smo brali izvezen na kakem kuhinjskem prtiču, obešenem kje blizu starega štedilnika. V naših udobnih prostorih bi ga iskali zaman.
Kaj pa to, ko v družini umre kdo od staršev in ostanejo otroci brez očeta ali mame? Ali pa brez obeh? Kaj pa neozdravljiva bolezen? Kaj pa brezposelnost? Saj smo vendar molili! Molili vsak dan! Zdaj pa – ! Ob nesreči je težko dojeti, da smo še vedno v Božjih/Bógovih rokah. Pomislimo na vojne, na terorizem, na naravne nesreče. Vsak hip se lahko zamajejo tla in naš dom je ruševina.
Vrtnice-2012.indd 33 14.4.2012 11:08:49 ~ 34 ~
Preden se nam kaj hudega zgodi, se moramo vztrajno učiti zaupanja. Vse, kar je neprijetnega, je preizkušnja. V očenašu molimo, naj nam Bog z njo prizanese; ne vpelji nas v skušnjavo (et ne nos inducas in tentationem; und führe uns nicht in Versuchung; and do not subject us to the final test). Če pa preizkušnja pride, bi nam sv. Avguštin svetoval, naj zbudimo Gospoda. Zakaj se bojite? Ne bojte se! Mir vam bodi.
Najbrž še vedno ne razumemo prav dobro, da je naša največja nesreča naš greh. Vsak osebni greh, pojasnjujejo teologi, prizadene vse človeštvo. To je pa že bolj razumljivo, saj občutimo, da se zablode, nepravičnost, nezvestoba, uboji množijo in da imajo njihove posledice dolge lovke. Če se hobotnica zla v svetu razraste, izbruhnejo vojne. Vendar tako zlo ne plane naenkrat na dan, nabira se polagoma in vedno po ljudeh.
Po ljudeh pa tudi dobrota. Že s človeškim metrom bi mogli dokazati, da je na svetu več dobrega kot zlega. Tehtnica bi povedala, da ima dobrota večjo težo. Zato tudi zmore premagati zlo. Res povzroči vsako zlobno dejanje ogromno škode. Dobro delo pa tako osreči, da zbere tudi temu, ki mu je namenjeno, dodatno moč in spodbudo, da plete mrežo dobrote. Tako ostaja Jezus na naši ladji vedno buden.
Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar