Nekateri ljudje, tako verni kot neverni, si z zanimanjem ogledajo kak film o Jezusovem življenju. V njih je dosti prizorov, znanih iz Svetega pisma. Toda pisec scenarija jim rad še kaj doda. Izmisli si tudi take dogodke, ki jih ne omenja noben evangelij. Igralci odigrajo vloge zelo prepričljivo, gledalci pa sploh ne pomislijo, koliko trikov – filmskih ukan – vsebuje filmska zgodba. Zagotovo pa film povzroči določeno predstavo o Jezusu in prikazanih okoliščinah. Gotovo se dotakne naše vere. Lahko nam jo utrdi, lahko nas zmede. Scenarist in režiser sta pač imela glede tega svoj namen.
Čedalje več je tudi tako imenovanih dokumentarnih televizijskih oddaj, nanašajočih se na kraje in dogodke iz Svetega pisma. Arheologi iščejo sledi za osebnostmi, kakšne so Abraham, Mojzes, Jakob Starejši …; stari templji, vodnjaki in vsakršni ostanki davnine. Zgodovinarji najdejo svoje razlage, ki se s Svetim pismom ujemajo ali pa ne. Gledalci smo vzhičeni, začudeni ali pa zmedeni zaradi kakih novosti, skrbno oštevilčenih in shranjenih v muzej. Je oni vodnjak res …?
Poslikave v starih cerkvah! Bog Oče visoko na stropu kot Sivolasi Nekdo z gosto brado. Debelolični angeli. Ognjeni Elijev voz, ki drvi naravnost v nebo. Vse zelo nazorno, pa vse na neki način odmaknjeno. In končno še »sladki Jezus«, ozaljšano obličje na podobah in podobicah in tudi v stari molitvi: Presladki Jezus, Zveličar človeškega rodu …
Kaj naj z vsem tem v dobi hitrih menjav in nevidnih povezav skozi daljave? Danes zmore otročaj z računalnikom ugnati svojega učenega deda, najstnik pa ne dojame liturgične vsebine, klasične cerkvene pesmi in molitve. Je potem vredno govoriti o čaščenju Jezusovega Srca, če je te vrste čaščenje tolikim ljudem precej tuje? Sv. Terezija Deteta Jezusa tudi ni razumela, zakaj je Jezus s tolikimi milostmi obdaril nekatere izbrance, na primer apostola Pavla in sv. Avguština, pa sta bila dolgo časa vse prej kot svetniška, koga drugega pa – vsaj po človeških merilih – mnogo manj. Potem, pravi, je začela brati knjigo narave. Iz nje je spoznala, da so Stvarniku drage tako velike razkošne in dehteče cvetice, pa tudi one majhne neznatne in komaj opažene, sicer ne bi bil ustvaril obojih. Primerjalno je tako tudi z nami molivci in častilci. Eni so takoj opazni, drugi mnogo manj. Presojanje njihove povezanosti z Bogom pa ne gre nam, saj ne prvim ne drugim ne vidimo v srce.
Pomembno je, da pogledamo vase. Dobro je kdaj premisliti, kaj nas najbolj nagovori. Mogoče pa prav Bog Oče z veliko belo brado, tako podoben dobremu starčku, ki nam je, otroku, dal bonbon. Mogoče pa prav ona lepa podoba Jezusovega lepega obraza, kakršnega na kakem človeku še nismo odkrili. Mogoče pa daleč najraje molimo žalostni del rožnega venca? Nemara nas moti strogostno življenje kakega blaženega ali pa mislimo, da ne more biti svetnik, kdor se je vse življenje otepal s kako skušnjavo. A če je med Jezusovimi obljubami še ta, da bodo grešniki našli pri njem »neizmerno morje usmiljenja«, vemo, da nas ima zapisane v srcu, ne glede ali smo velik in razkošen ali pa majhen in neugleden cvet.Poslikave v starih cerkvah! Bog Oče visoko na stropu kot Sivolasi Nekdo z gosto brado. Debelolični angeli. Ognjeni Elijev voz, ki drvi naravnost v nebo. Vse zelo nazorno, pa vse na neki način odmaknjeno. In končno še »sladki Jezus«, ozaljšano obličje na podobah in podobicah in tudi v stari molitvi: Presladki Jezus, Zveličar človeškega rodu …
Kaj naj z vsem tem v dobi hitrih menjav in nevidnih povezav skozi daljave? Danes zmore otročaj z računalnikom ugnati svojega učenega deda, najstnik pa ne dojame liturgične vsebine, klasične cerkvene pesmi in molitve. Je potem vredno govoriti o čaščenju Jezusovega Srca, če je te vrste čaščenje tolikim ljudem precej tuje? Sv. Terezija Deteta Jezusa tudi ni razumela, zakaj je Jezus s tolikimi milostmi obdaril nekatere izbrance, na primer apostola Pavla in sv. Avguština, pa sta bila dolgo časa vse prej kot svetniška, koga drugega pa – vsaj po človeških merilih – mnogo manj. Potem, pravi, je začela brati knjigo narave. Iz nje je spoznala, da so Stvarniku drage tako velike razkošne in dehteče cvetice, pa tudi one majhne neznatne in komaj opažene, sicer ne bi bil ustvaril obojih. Primerjalno je tako tudi z nami molivci in častilci. Eni so takoj opazni, drugi mnogo manj. Presojanje njihove povezanosti z Bogom pa ne gre nam, saj ne prvim ne drugim ne vidimo v srce.
Srce Jezusovo, neskončno veličastno,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar