Dal jim bom vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu. Velika obljuba, mar ne? Vse milosti; kot da zgolj milost ni dovolj? Za poročene, ovdovele, samske, posvečene … Za očete, matere, brate … Za delavce, učitelje, zdravnike, pravnike, redovnice, duhovnike … , skratka vsakomur vse milosti, če se posveti Jezusovemu Srcu.
Torej nam usmiljeno Jezusovo Srce vendarle postavlja pogoj, in to je posvetitev. Mogoče nas tole malce prestraši. Nalaga namreč obveznost. Današnji človek pa beži pred obveznostjo. Ali se brez vsakega pomisleka odločimo, da bomo redno vsak teden prihajali v Dom na obisk h kakemu znancu, prijatelju, celo bližnjemu sorodniku? Če naša odločitev ni premišljena, je malo verjetno, da bo trdna. Od besed do dejanj je res težaven korak. Kar priznajmo: tudi če gre za posvetitev!
Vsaka stvar pa ima dve strani in dva zorna kota. Skozi vsako okno se vidi pokrajina malce drugače. Pomemben pri tem je pogled. Obredna posvetitev Jezusovemu Srcu vključuje prve petke, udeležbo pri sveti maši, redno mesečno spoved, obhajilo, molitev … Če nam kaj od tega ni mogoče uresničiti, ali potem Jezusova obljuba ne velja več?
Saj Jezus ni mešetar, ki na sejmu trguje z milostmi.
Biti posvečen njegovemu Srcu pomeni biti v vseh okoliščinah ves Njegov. Okoliščine pa so nepredvidljive. Take je doživljal Jezus sam, ko je bival med ljudmi. Nekoč so ga iz domačega kraja nagnali iz mesta, pa tja ni prišel s tem namenom, ampak zato, da bi oznanjal blagovest. Toda nastopile so nenadne okoliščine. A zaradi njih on ni nehal biti Mesija. Tudi mi ostajamo v zavetju njegovih obljubljenih milosti, če nam kdaj od posvetitvenih obveznosti česa resnično ni mogoče izpolniti. Ker je Njegova roka vedno odprta, vanjo v zameno lahko položimo kaj drugega. Četudi zgolj prijazno besedo človeku, ki bi se ga raje izognili. Koliko pa je vredno prejeto obhajilo, če še isti dan komu obrnemo hrbet?
Posvetitev je zadeva srca. Jezusovo božje Srce išče naše človeško srce in nič več. Za to obljublja vse milosti, potrebne v posameznem stanu. Družinskim ljudem, da bi zmogli biti družinski, prepojeni z medsebojnim razumevanjem in spoštovanjem. Da kot starši v odnosu do otrok ne bi pretiravali ne v razsipanju ne v odrekanju in da otroci do staršev ne bi postali zahtevni ali pa brezbrižni. Pomislimo: obljubljene so nam vse milosti, ki jih potrebujemo v svojem stanu!
Ta hip se lahko vprašamo, ali nam res pritekajo kar v potokih. Kaj pa tisto, kar nas pritiska k tlom in nam jemlje moč in pogum? Sam sveti oče glasno pove in zapiše, kaj vse ga boli in teži in skrbi. Tudi sv. Marjeta Marija Alacoque (izg. alakók), ki ji je Jezus zaupal širjenje čaščenja, skozi življenje ni brezskrbno poplesavala. Pravzaprav pa: koliko veselega, da ne rečemo veseljaškega, se je pa na zemlji dogajalo Jezusu? Nihče ga ni videl, da bi se razigrano smejal, mnogi pa, da je jokal. A kljub vsemu težkemu in smrtno bridkemu je ostal tesno spojen z Očetom. Nekaj takega pričakuje od nas, ko nas vabi, naj se naslonimo na njegovo Srce.
Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar