Počitnice. Dopust. Najbrž je to kar najslajši čas leta. Z dnevi razpolagamo po svoji volji. Ura ni naš gospodar in čas ni naš gospod. Na vrsti je sprostitev, kakršno si pač vsak po svoje zamisli in si jo privošči. Le da si je kdo ne more, ker je kakor koli priklenjen. Ta na bolniško posteljo, oni na delo za preživetje.
Ali ob spremembi dnevnega ritma kaj dosti mislimo na Boga? Zdaj je možnost, da skupaj zajtrkujemo, obedujemo, večerjamo in skupaj molimo. Na voljo imamo čas za umirjeno skupno večerno molitev. Prav lahko bi šli kak dan k delavniški sveti maši. Gremo z otroki kdaj na romanje? Če preživljamo sprostitev ob morju ali v planinah, je tudi tam lepa priložnost, »dati Bogu, kar je božjega«. Jeseni pa mnogo veroučencev pove, da v počitnicah niso hodili k maši.
»Kaj je davni rod postavil z verno silo na vrh gora!« vzklika pesnik in duhovnik Sardenko. Vse gradivo je tja gor nanosil na svojih plečih, komaj da je kdaj vpregel kako živinče. »Danes pod goró postavi vilo,« pravi isti duhovnik, »vso brez Boga.« Vsaka cerkvica na hribcu nam lahko potrka na vest, pa tudi vsaka sredi mesta. Postavljena je bila zato, da bi prebivalce združevala in da bi popotniki ob njej ustavili korak. Slednje se komaj še dogaja; po vrsti vsi hitimo mimo. Zadnja desetletja so celo v mestih cerkve odprte samo med mašo, ker ni ljudi, da bi ves dan prihajali vanje, se tiho pomenili z Bogom in odšli pomirjeni svojo pot. Odprte cerkve so privabljale le še tatove in skrunilce in – žal – jih je bilo treba zakleniti. Mar ni žalostno, da ne čutimo potrebe po stiku z Jezusom v tabernaklju? Zakaj smo postali sebizadostni? Kam tako hitimo? Mnogo kristjanov zlahka opušča sveto mašo in zakramentalno življenje. Ne le pri nas, a žal tudi pri nas. V presitem zahodnem svetu so se cerkve tako izpraznile, da so nekatere že naprodaj. Nekoč so nam svetišča oskrunjali le zavojevalci, zdaj si jih pa sami.
Kako Jezusovo Srce ne bi bilo žalostno? Kot táko ga je doživela sv. Favstina Kowalska, a ne pozabimo, da je to svetnica iz našega časa!
Ker nam Jezus pravi, da zmoremo z njegovo pomočjo spreobrniti tudi največje grešnike, nam bo toliko hitreje ob Njem uspelo pri sebi. Toda brez Njega ne gre. Nasloniti se je treba nanj; hoteti je treba, da bi ga bili čim bolj vredni. Poletni dopustniški in počitniški čas nas z vso cvetočo naravo vabi k temu. Že en sam miren premislek sredi zelenja nas lahko razpoloži za odločitev, da se bomo trdneje oklenili Jezusovega Srca, njegove usmiljene ljubezni. Na voljo je veliko duhovnega branja; zakaj ne bi med dopustom prebrali primerne knjige? Obstaja mnogo pričevanj, kakšno spremembo prinese v zasebno in družinsko življenje preprost obrat k molitvi in k premisleku o vlogi v družbi, občestvu, na delovnem mestu, povsod tam, kjer smo.
Slávi, moja duša, Gospoda, moli psalmist, in navaja živo in neživo naravo, ki se ravna po Njegovem dihu. Bog, ki je duh, nenehno diha v nas. Za blagi dih in šum pa moramo imeti izostren čut. V hrupnem ropotu ne moremo slišati žvrgolenja. V nenehnem direndaju naša duhovna antena težko ujame božji signal. Priključimo se kdaj na pomirjujočo tihoto. Med počitnicami in med dopustom je veliko možnosti, da začutimo utrip Jezusovega Srca.
Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar