Srce Jezusovo. Pa tudi Srce Marijino! Usmiljeno, dobrosrčno, odpuščajoče. Ko se zazremo v njuno podobo, najprej pomislimo na te lastnosti. Nanj, na Jezusa in na Marijo, se vedno navezuje tudi naša predstava o njuni žalosti nad grešnikom; kar pomeni na vsakogar od nas. Nekoč so se ljudje tolažili, češ da tudi svetnik sedemkrat na dan greši.
Favstina Kowalska nenehno poudarja, da je Jezus žaljen in žalosten in zaradi te žalosti jo roti, naj širi čaščenje njegovega usmiljenja. Po njej in po Marjeti Alacoque vztrajno zagotavlja svoje odpuščanje, če človek pokaže vsaj pripravljenost, da se prepusti njegovi ljubezni. Podobno nam po vidkinji Katarini Labouré (izg. laburé) Jezusovo usmiljenje zagotavlja njegova Mati.
Bog noče smrti grešnika, nas uči krščanska vera, ampak želi, da se spreobrne. Smrt grešnika je namreč smrt njegove duše, telesni smrti se tako in tako ne more nihče izogniti. Ali je božje Srce zaskrbljeno nad nami ali je veselo, ker nam ponuja možnost milosti? Upodobljeno je vedno s kančkom resnobe, naj bo Jezusov obraz videti še tako mil in lep. Kje so podobe veselega Odrešenika, na primer nasmejanega? Marijo Nasmejano srečamo le na kaki afriški podobici.
Mogoče nas pa razmišljanje v to smer zavaja? Ali ne bi nasmejanega božjega obraza prehitro povezali s površinskim, če ne kar površnim doživljanjem Boga? Mar slikarjem sam Sveti Duh drži paleto in čopič in vodi njihovo roko? Po istem Duhu navdihnjeno Sveto pismo nam Jezusa ne opisuje kot veseljaka. A nekoč je potožil, da ga imajo rojaki za pijanca, ker z ljudmi jé in pije (prim. Mt 11,19).
Favstina Kowalska nenehno poudarja, da je Jezus žaljen in žalosten in zaradi te žalosti jo roti, naj širi čaščenje njegovega usmiljenja. Po njej in po Marjeti Alacoque vztrajno zagotavlja svoje odpuščanje, če človek pokaže vsaj pripravljenost, da se prepusti njegovi ljubezni. Podobno nam po vidkinji Katarini Labouré (izg. laburé) Jezusovo usmiljenje zagotavlja njegova Mati.
Bog noče smrti grešnika, nas uči krščanska vera, ampak želi, da se spreobrne. Smrt grešnika je namreč smrt njegove duše, telesni smrti se tako in tako ne more nihče izogniti. Ali je božje Srce zaskrbljeno nad nami ali je veselo, ker nam ponuja možnost milosti? Upodobljeno je vedno s kančkom resnobe, naj bo Jezusov obraz videti še tako mil in lep. Kje so podobe veselega Odrešenika, na primer nasmejanega? Marijo Nasmejano srečamo le na kaki afriški podobici.
Mogoče nas pa razmišljanje v to smer zavaja? Ali ne bi nasmejanega božjega obraza prehitro povezali s površinskim, če ne kar površnim doživljanjem Boga? Mar slikarjem sam Sveti Duh drži paleto in čopič in vodi njihovo roko? Po istem Duhu navdihnjeno Sveto pismo nam Jezusa ne opisuje kot veseljaka. A nekoč je potožil, da ga imajo rojaki za pijanca, ker z ljudmi jé in pije (prim. Mt 11,19).
Toda težko si je predstavljati, da Božji Sin ne bi bil vesel. Verjetno se je njegovo veselje na njem izražalo na poseben način. Nemara v pogledu, morda v glasu, v gibih? Težko si je predstavljati, da bi kak čemeren ali pa ukazujoč klic nagovoril prve in vse naslednje učence, naj hodijo z njim. V Stari zavezi je kralj David pel in plesal, ob kom je sedel Jezus na svatbi v Kani, nam pa ni znano. Nenadna obilica vina gotovo ni povzročila slabe volje svatov. Izposlovala pa jo je – Marija!
Podobna ugibanja so že kmalu vznemirila človekovo domišljijo. Zanimivo bi bilo brati apokrifne – to je od Cerkve nepotrjene – evangelije, v katerih je veliko opisov Jezusovega delovanja. Sicer pa tudi apostol Janez pravi, da je bilo dogodkov več in da ni popisal vseh (prim. Jn 20,30–31). Ni čudno, da so se našli pisci, ki z veliko gotovostjo popisujejo tudi Jezusovo otroštvo in prikazujejo že majhnega Jezusa kot vsevedca. Podobno so sestavljene legende ali pa kratke domislice, s katerimi so si ljudje olajšali trdoto dela. Svetemu Jožefu so pripisali, da je prekratko desko samo potegnil, pa je bila dovolj primerna za rabo. Gobe so na zemlji prav od tedaj, ko sta po njej hodila Jezus in sv. Peter. Ta je postal lačen in si je poskušal skrivaj privoščiti grižljaj kruha; a Jezus ga je ravno tedaj nekaj vprašal in učenec je kruh hitro izpljunil. Jezus ne bi bil Jezus dobrega srca, če ne bi kar vsem zemljanom priskrbel okusnega živila: užitnih gob iz Petrovih izpljunkov.
Podobna ugibanja so že kmalu vznemirila človekovo domišljijo. Zanimivo bi bilo brati apokrifne – to je od Cerkve nepotrjene – evangelije, v katerih je veliko opisov Jezusovega delovanja. Sicer pa tudi apostol Janez pravi, da je bilo dogodkov več in da ni popisal vseh (prim. Jn 20,30–31). Ni čudno, da so se našli pisci, ki z veliko gotovostjo popisujejo tudi Jezusovo otroštvo in prikazujejo že majhnega Jezusa kot vsevedca. Podobno so sestavljene legende ali pa kratke domislice, s katerimi so si ljudje olajšali trdoto dela. Svetemu Jožefu so pripisali, da je prekratko desko samo potegnil, pa je bila dovolj primerna za rabo. Gobe so na zemlji prav od tedaj, ko sta po njej hodila Jezus in sv. Peter. Ta je postal lačen in si je poskušal skrivaj privoščiti grižljaj kruha; a Jezus ga je ravno tedaj nekaj vprašal in učenec je kruh hitro izpljunil. Jezus ne bi bil Jezus dobrega srca, če ne bi kar vsem zemljanom priskrbel okusnega živila: užitnih gob iz Petrovih izpljunkov.
Prikupne izmišljotine, za katerimi tiči človekovo trdno prepričanje o božji dobroti in vsemogočnosti. Ta nas, kakor je dokazana v resničnih Jezusovih dejanjih, lahko prepriča, da je Odrešenik poslanec neba. Ko je po pomnožitvi kruha ostalo dvanajst košar preobilja, je mogoče njegov obraz ostal resen, a je bil gotovo prijazen. Ko se bomo spet ozrli na kako Jezusovo in Marijino podobo, utegnemo na njej odkriti celó sled smehljaja.
Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar