Nam se ni lahko zamisliti v 17. stoletje, ko je v francoskem mestecu Paray-le-Monial (izg. paré l' monjál) živela redovnica Marjeta Marija Alacoque (alakók) in ji je v osebnem razodetju Jezus naročil, naj spodbudi čaščenje njegovega Srca. Iz šolske zgodovine pa smo si nemara zapomnili, da je bil to v Evropi razburkan čas, ko se je predvsem v severnih deželah veliko ljudi ogrelo za protestantizem. Ta se je iz nemško govorečih krajev razširil tudi k nam.
Čaščenje Jezusovega Srca je kot jez zadrževalo naval protestantske miselnosti, ki je zavračala oblike ljudske pobožnosti. Čaščenje božjega Srca pa je bilo namenjeno prav temu, da bi preprosti ljudje in izobraženci začutili srčno potrebo po osebnem in skupnem posvečenju Jezusovi dobrotljivosti, usmiljenju, ljubezni.
Ne le razumsko razglabljanje o Bogu, tudi srčna navezanost nanj je potrebna, sicer človek v veri ne doživi primernega ravnotežja. To velja za vse čase in za vsakogar. Navajeni smo reči, da božji mlini meljejo počasi. Izkušnje to potrjujejo. Na verskem področju bi nenehne spremembe porušile še tako trdna stališča. Vendar pa tudi spremembe na drugih področjih zadevajo vero. Ko postane stanje kritično, se iz božjega mlina usuje moka za zlati kruh rešitve. Po tristo letih, ko se je bilo v svetu spet nakopičilo dovolj vsakršne zmede, sovraštva, brezboštva, je isti usmiljeni Jezus kot nekoč Marjeto, tako rekoč v našem času nagovoril redovnico sv. Favstino, naj se zavzame za čaščenje božjega Usmiljenja. Prej njegovo Srce, zdaj njegovo Srce.
To pa je naš čas. Redovnica sv. Favstina je umrla leta 1938, ko se je še rodil kdo od nas ali pa kak naš sorodnik. Dihamo še njen zrak, okušamo pa tudi brezbožje njenega časa. Njej navedene obljube ljudem, ki bodo častili božje Usmiljenje, v bistvu niso nič drugačne od Jezusovih obljub pred tristo leti. Enaki in isti studenci milosti pritekajo iz njegovega Srca vsakomur, ki se mu posveti. Če ne bi bilo tako, bi upravičeno podvomili v pristnost osebnega razodetja tako Marjeti Alacoque kot Favstini Kowalski. Božji Sin je polnost resnice in ni sam v sebi razklan.
Bom vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12,32 ), je dejal, ko je še hodil po zemlji. Oblika tega dejanja je tudi povabilo k čaščenju Srca Jezusovega. Odločimo pa se zanj prostovoljno, saj se samo tako med njim in nami vzpostavi pristni stik. Toda duhovnik kdaj posveti Bogu, Materi Božji, Svetemu Duhu, Jezusovemu Srcu vso župnijo in sveti oče ves svet, ne da bi v množici ljudi vsak posameznik k temu pritrdil. Vendar to ne pomeni, da je izvzet iz milosti. Za to bi se ji moral izrecno odreči.
Če nam napev te pesmi res zveni v srcu in iz srca, je vse naše delo blagoslovljeno. A kolikokrat se to še zgodi, da bi tudi pri delu peli? Našim starim staršem je bila pesem vsakdanja uteha. Včasih blagrujemo neke davne umirjene čase, ki pa jih sami nismo doživeli. Saj si z molitvijo in pesmijo lahko osmislimo naš čas!
Srce Jezusovo, vse hvale vredno,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar