»Goreči, posebej redovne osebe in duhovniki, bodo hitro dospeli do velike popolnosti, če se mi bodo popolnoma posvetili, me častili in ljubili.«
Težko si je predstavljati, da duhovniki in redovniki ne bi bili častilci vsega božjega, tudi Jezusovega Srca. Kako naj bi sicer bili pastirji verne črede? Kako naj bi oznanjali božjo dobroto, pravičnost, usmiljenje, če se za te kreposti ne bi prizadevali tudi sami? Kako naj bi navdušili druge, če bi bili sami mlačni?
Duhovniki, redovnice, misijonarji so se odločili za oznanjevanje, in ko so to sprejeli kot svojo življenjsko nalogo in dolžnost, so bili gotovo goreči in pripravljeni na vse. Čas pa kreše gube v obraz in tudi v dušo. Človeka se loti malodušje, če kar naprej doživlja razočaranje. Mogoče je preveč pričakoval, mogoče je breme res zelo težko. Mogoče ni razumevajočega človeka, ki bi onemoglega opogumil? Potem se zdi, kot da je tudi Jezusovo Srce oddaljeno, kot da Marijino materinsko Srce trpina ne občuti kot nebogljenega otroka. Nekoč je ta Mati srečala tega Sina na križevem potu. A kaj sta si takrat povedala na srce, kdo to ve?
Sv. Frančišek Saleški pravi, da je Jezus, preden nam je naložil življenjski križ, tega nekajkrat obrnil v rokah, ga pretehtal in premeril, da ne bi bil za milimeter prevelik in za gram pretežak, potem ga nam je izročil in se »ozrl na naš pogum«. Zakaj je Janez Pavel II. v Postojni rekel mladim: Korajža velja! Najbrž ne brez kakih svojih izkušenj.
Duhovnik, posvečen na praznik apostolov Petra in Pavla, je ta dan stopil na njuno pot. V nekem oziru na pot mučeništva. Ni rečeno, da ga čaka način njune smrti, pa vendar njegova življenjska in oznanjevalna pot ne bo brez preizkušenj. Večjih ali manjših, lažnih ali težjih, občasnih ali pogostih, skritih ali očitih. »Bog me ne mara!« je kriknila bl. mati Terezija v uri svoje temne samote. Gotovo je tako zaječal že marsikateri duhovnik.
Mi pa mislimo: njemu ni hudega, on je »gospod«. Kot da bi imel Boga v klobuku kot kak rokohitrc in akrobat in bi si z njim v trenutku pričaral zemeljski raj. Na plečih ima nas, tudi nergaške, nezadovoljne, zahtevne, zajedljive, površne, neprijazne, opravljive, privoščljive, nehvaležne, brezbrižne.
Že v starih molitvenikih najdemo molitev za duhovnike. Ta čas so tako rekoč po vseh župnijah razvita molitvena gibanja za duhovne poklice. Živi rožni venec, čaščenje Najsvetejšega, osebne namenske molitve. To je duhovna zakladnica, iz katere priteka pomoč posvečenim na njihovo življenjsko pot.
Če se gibljemo v območju Jezusovega in Marijinega Srca, bomo znali pomisliti na znane in neznane duhovnike, na domače in tuje, na bele in črne, na vse zaznamovane s sveto krizmo. Tudi na koga ta čas bogve kje preizkušanega, da bi se spomnil svetlega dneva duhovniškega posvečenja.
Dospeti do obljubljene popolnosti? Jezus pravi, da s čaščenjem njegovega Srca.
Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar