Litanije so lepa molitev, pojem litanije pa v vsakdanjem pomenu nima spoštljivega pomena. Zaznamuje dolgočasno ponavljanje. To se je moglo zgoditi samo zato, ker ob molitvi litanij nismo pozorni na vsebino molitvenih vzklikov. Bolj ali manj brez misli odgovarjamo nanje.
Med litanijami Srca Jezusovega je tudi vzklik: Srce Jezusovo, do smrti pokorno. Pokorščina v našem času nima vrednosti; označena je slabšalno. Ob njej pomislimo na podrejenost, na upognjen hrbet, na prizadeto samozavest, na pohabljen značaj. Če to današnje pojmovanje prenesemo na Jezusa, stoji pred nami popoln slabič. Za dvanajstletnega dečka, ki si je drznil ostati v templju, ne da bi o tem obvestil starše, pravi Sveto pismo, da je bil rejniku in materi odtlej pokoren (prim. Lk 2,51). Verjetno enako kot že pred tempeljskim dogodkom. Ubogljiv, delaven, tih. Tako rekoč neviden, kot da ne bi obstajal. Evangeliji molčijo o njegovem otroštvu in njegovi mladosti. Pred nami zraste kot iz tal šele, ko stopi na oznanjevalno pot. Od tam dalje pa se nam kaže kot miren popotnik, ki nikoli ne pokaže take odločnosti, iz katere bi udarjala upornost. Nikdar ne nastopi proti cesarju. Ko ga dobijo v roke vojaki in drhal, pa vse mirno prenaša. Srce Jezusovo, do smrti pokorno!
Pravimo: usmili se nas, a ne pomislimo vedno na to, zakaj naj se nas usmili. Naši litanijski odmevi so dokaj neosebni. Sledijo drug drugemu v hitrem zaporedju in nas odnašajo od vsebine. Kolikokrat smo že ostali zbrani od prvega do zadnjega litanijskega vzklika? Kako vpletamo vanje sebe in svoje ravnanje? Koliko želimo biti pokorni in komu? Komaj bi še našli žensko, ki se ob navodilu apostola Pavla, naj bo žena podrejena možu (prim. Ef 5,22 ), ne bi zdrznila.
Srce Jezusovo pa vzplamteva v ljubezni do nas in to pomeni, da je pokorno prav nam. Do smrti na križu, poslej pa še v tolikih spodbudah in obljubah. Mi pa še nismo dobro doumeli, da pokornost pomeni ljubezen. Dali smo se zapeljati lažnim prerokom, ki nas lovijo na trnek ponosne samozavesti.
Biti pokoren ni isto kot biti nesamostojen in brez lastne volje. Pomeni le izpolniti dolžnost. Jezus je sprejel vlogo odrešitelja in jo je izpolnil. Tudi mi imamo svoje življenjsko poslanstvo. Biti zakonec pomeni biti s sozakoncem v sreči in nesreči. Osmisliti svoje življenje z dejavnostjo za družbo in občestvo pomeni biti zadovoljen v njej. Ne samo to, kar veleva mu stan – smo znali povedati kot šolarji – kar zmore, to mož je storiti dolžan. Nič več in nič manj kot biti pokoren svoji stanovski izbiri, s tem pa sočloveku.
Jezus se je vztrajnosti učil tudi v puščavi. Tam so ga obhajale skušnjave. Vedel je, da se ni mogoče utrditi na mehkem, ampak na trdem. Nekoč kakor da se je zasmilil sam sebi, ko je potožil, da imajo ptice gnezda in lisice brloge, Sin človekov ostaja brez vzglavja, na katerem bi se odpočil. Vendar se ni premislil, ostal je pokoren svoji prvotni odločitvi. Ostal je buden v molitvi, prijatelji pa so pospali in – spet nekaj otožnosti: ali niste mogli eno uro prečuti z menoj?
Obilen blagoslov pri našem delovanju nam obljublja. Zahvalimo se mu kdaj s tem, da smo pozorni na pomen litanijskih vzklikov in molitev.
Srce Jezusovo, sprava za naše grehe,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar