Ta čas in ta kultura povzdiguje v nebo predvsem mladost, uspešnost, dobiček in telesno lepoto. Zaposlitev težko najdejo že ljudje srednjih let, kaj šele starejši. Invalidov se delodajalci izogibajo. Gluhost menda sploh še ni priznana kot zelo resna okvara; toda kdor ne sliši, zelo težko dobi zaposlitev.
Jezus je ozdravljal gluhoneme, slepe, hrome, gobave, obsedene, vročične … in učencem naročal, naj delajo enako. Ker je to naročal njim, velja tudi nam.
Kako, saj nimamo čudežnih moči. Nemara pa niso potrebne. Ali ne delujejo čudežno že zgolj beseda, skrb, prizadevanje, prijaznost, zvestoba, vsakršna pomoč? Sv. Janez Krizostom, ki je živel v daljnem 4. stoletju, je zakoncem svetoval vsakdanjo prijaznost, kar je zagotovilo za razumevanje in potem odtujenost drug od drugega ni možna. Kot da bi bil zrl v današnji čas, ko so ločitve na dnevnem redu. On pa svetuje, naj mož svoji ženi vsak dan pove, da jo ima rad in naj ji dokaže, kako veliko mu pomeni skupni dom. Tako veliko, da ne išče druščine na tržnici.
Majhne drobne vsakdanje pozornosti imajo čudodelno moč. Ali se ne počutimo kot na perutih, če nas kdo pohvali? Na primer v šoli učitelj, v službi predstojnik in uslužbenka v kakem uradu.
Saj to počnejo tudi reklame. Le da hkrati poudarjajo zgolj mladost in gladko kožo. Ali jim nemara nismo že podlegli? Kaj si mislimo, ko srečamo ostarelega, sključenega in zgubanega človeka? Brž nas preleti varljiva misel: saj jaz pa nisem tak! Mogoče pa si! Najbrž pa boš!
Ali kdaj pomislimo, kako bi danes sprejeli Jezusa, ko bi sam ali s Petrom, Jakobom, Janezom, Tomažem, Judom, Andrejem … prišel mimo in se komu izmed nas povabil v goste? Oprostite, gospod Jezus, ravno odhajamo, pridite kdaj drugič …; kar pomeni: raje nikoli.
Toda, saj On res prihaja. Zdaj tako, da nas vabi k posvetitvi in molitvi in izpolnitvi kake njegove želje. Med temi je okrepitev v zakramentalnem življenju, v evharistiji. Ali smo že pozabili, da smo imeli Leto evharistije in celo evharistični kongres. Trenutna navdušenost ni dovolj, sv. Janez Krizostom – pa ne le on – pravi, da jo je treba negovati.
Srce Jezusovo, Srce Marijino. Če nas ne osvoji »srce«, nas tudi podoba katerega koli dela telesa ne bo. Mogoče samo še: stopinje Jezusove, stopinje Marijine … Verjetno pa smo kdaj že preslišali vabilo: hodi za menoj.Kako, saj nimamo čudežnih moči. Nemara pa niso potrebne. Ali ne delujejo čudežno že zgolj beseda, skrb, prizadevanje, prijaznost, zvestoba, vsakršna pomoč? Sv. Janez Krizostom, ki je živel v daljnem 4. stoletju, je zakoncem svetoval vsakdanjo prijaznost, kar je zagotovilo za razumevanje in potem odtujenost drug od drugega ni možna. Kot da bi bil zrl v današnji čas, ko so ločitve na dnevnem redu. On pa svetuje, naj mož svoji ženi vsak dan pove, da jo ima rad in naj ji dokaže, kako veliko mu pomeni skupni dom. Tako veliko, da ne išče druščine na tržnici.
Majhne drobne vsakdanje pozornosti imajo čudodelno moč. Ali se ne počutimo kot na perutih, če nas kdo pohvali? Na primer v šoli učitelj, v službi predstojnik in uslužbenka v kakem uradu.
Saj to počnejo tudi reklame. Le da hkrati poudarjajo zgolj mladost in gladko kožo. Ali jim nemara nismo že podlegli? Kaj si mislimo, ko srečamo ostarelega, sključenega in zgubanega človeka? Brž nas preleti varljiva misel: saj jaz pa nisem tak! Mogoče pa si! Najbrž pa boš!
Ali kdaj pomislimo, kako bi danes sprejeli Jezusa, ko bi sam ali s Petrom, Jakobom, Janezom, Tomažem, Judom, Andrejem … prišel mimo in se komu izmed nas povabil v goste? Oprostite, gospod Jezus, ravno odhajamo, pridite kdaj drugič …; kar pomeni: raje nikoli.
Toda, saj On res prihaja. Zdaj tako, da nas vabi k posvetitvi in molitvi in izpolnitvi kake njegove želje. Med temi je okrepitev v zakramentalnem življenju, v evharistiji. Ali smo že pozabili, da smo imeli Leto evharistije in celo evharistični kongres. Trenutna navdušenost ni dovolj, sv. Janez Krizostom – pa ne le on – pravi, da jo je treba negovati.
Jutri na pot! Danes povežimo v bisago vse svoje nadloge, da jih vzamemo s seboj. Ne zato, da bi nas še naprej težile, ampak zato, da bi jih odložili. Ne potuhnjeno kot nesnago med grmovje in v potok. Pri belem dnevu v zakramentu sprave. Spovednice so premlele že ogromne količine odpadkov, a ostajajo čiste in iz njih prihajamo tudi mi spet snažni.
Otroci to opazijo; mami je bila pri spovedi; oči je bil pri spovedi. Potem katehet veroučencev ne spoveduje samo pri »obvezni« spovedi, saj imajo od doma spodbuden zgled.
‚Ne ozirajte se na one, ki vam dopovedujejo, da niste več mladi,' bi nam danes rekel Jezus, vaša duša se ob meni ne more zmaličiti.
Srce Jezusovo, v Materi in Devici od Svetega Duha upodobljeno,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar