22. vrtnica: Iz poslušanja

Apostol Pavel pravi v Pismu Rimljanom, da je vera iz oznanjevanja, kar pomeni iz poslušanja (prim. Rim 19,17). Sv. Janez od Križa, ki je živel v 16. stoletju, je to prav nazorno pojasnil. Dejal je, da slepi, ki nikoli ni videl barv, pozna samo imena zanje in tako nekaj ve o njih. Podobno je z vero v Boga. Nihče ga ni videl, le iz posluša­nja o njem vemo, kar vemo. Vera je torej iz oznanjevalne­ga poslušanja! Verujemo pa po svoji odločitvi. »Verujem,

pomagaj moji neveri!« je prosil Jezusa njegov rojak, ki je Božjemu Sinu lahko zrl v obraz (Mr 9,24)! Kako ne bi tako prosili mi, ki ga nam ni dano videti v človeški posta­vi. Razen redkim vidcem kot na primer s. Favstini.
Nasprotje vere je dvom. Njen nasprotni obraz. Verja­memo in ne verjamemo. Upamo in obupujemo. Ljubimo in sovražimo. Hočemo in nočemo. Dajemo in jemljemo. Verujemo in ne verujemo … Na tem svetu gre vse na dvo­je. Gustav Krklec je to resnico povedal nekoliko bolj pe­sniško: Vsaka rádost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. Nemški duhovni pisec Peter Lippert popisuje zelo nazorno to človekovo razpolovljenost na povsem vsakdanjih zgledih in primerih: sreča – nesreča, mladost in starost, bolezen – zdravje, rojstvo in smrt.
Vera in dvom torej. Tudi dvom je iz poslušanja. Slišim ali berem, da je začetnica krščanstva neka Magdalena, ki da je razširila mit o vstalem Kristusu. Moja vera iz poslu­šanja je takoj na preizkušnji, prav tako kot moj dvom iz poslušanja. Nekaj bo pretehtalo. Ali bomo verjeli temu, kar smo zvedeli o vstajenju, ali pa temu, da se je Jezus pretihotapil v Indijo. Ali temu, da mu je neka Magdale­na izkazala vdanost, ali pa temu, da se je z njo poročil. Zraven nas ni bilo; vir za našo odločitev je to, kar smo slišali.
Tudi to poslušamo spet in spet (ali pa preberemo), da je Jezus Marjeti Mariji Alacoque navedel dvanajst svo­jih obljub, oprtih na čaščenje njegovega Srca. Lahko jim verjamemo ali pa ne. Kaj naj postavi razumen človek kot presojo med vero in nevero? Kako izkušnjo. Ko izkusi­mo moč molitve, nas to utrdi veri. Kadar nas razjeda dvom o pomembni stvari, se stemní naše razpoloženje. Tudi če brezbrižno zamahnemo z roko, ostajamo nemir­ni. Danes glasno poudarjamo izkušenjsko učenje, učimo pa se vse do zadnjega dneva.

Zasebnih razodetij Cerkev nikomur ne naroča ali pa ukazuje verovati. Niso vsebina Svetega pisma. Nikoli pa tudi ne potrdi videnj in sporočil, ki ne bi bila v skladu z njim. Namišljenih vidcev je bilo že veliko, celo Jezus sam nas je posvaril pred njimi, češ da bodo prihajali lažni kri­stusi in preroki, ki pa z njim ne bodo imeli nobene zveze (prim. Mt 24,24; Mr 13,22). Kot da ne bi bilo kaj takih med nami! Ponujajo nam duhovno razlago kozmičnih pojavov in popoln uvid v prihodnost. Spretno nas vodijo proč od osebnega Boga v stapljanje z vesoljsko energijo in v nenehno ponavljanje različnih oblik življenja. Tudi ta vera je iz poslušanja. Od nas je odvisno, ali jo prisvo­jimo kot življenjski smisel.
Miselnost nihilizma, ki je tudi filozofija našega sto­letja, je Prešeren strnil v verz: Kar je, beži; ali beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne bo, kar je, kar b'lo je in kar bo? Niko Grafenauer pa dvesto let za njim dodaja: Nič je dano človeku samo slutiti; in šele ko za vedno zatisne oči tudi biti.
Kako pa razmišlja verni kristjan? Kako se na življenj­ska vprašanja odzivata njegov um in srce?
Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje,
usmili se nas.