»Jezen jih je premeril z očmi in žalosten nad njihovo zakrknjenostjo (prim. Mr 3,5) …« Ali je tole Markovo evangeljsko sporočilo v skladu z milino Jezusovega Srca?
Žalost že, kaj pa jeza? Pograbila ga je zaradi farizejev in njihovega pretiravanja. Lahko si mislimo, da je moža s suho roko ozdravil prav nalašč ravno na soboto, tako rekoč v posmeh pravičnikom. A če bi bilo tako, bi morali Odrešeniku pripisati še maščevalnost. Ne bi več mogli reči, da nam je podoben v vsem, razen v grehu.
Ali jeza nasprotuje usmiljenosti? Prav nič, če se nanaša na sveto jezo, kakor jo omenja Sveto pismo. Pomeni ogorčenost in se povezuje z gorečnostjo za kako dobro stvar. Vzkipeti še ne pomeni grešiti; toliko manj, če jezo in srd spremlja žalost. Ta pa Jezusu res ni bila neznana.
Sv. Favstina, vélika častilka božjega Usmiljenja, piše, da se zmoreta spremeniti nebo in zemlja, samo Jezusovo usmiljeno Srce nikoli in nikdar.
A to Srce je bilo jezno tudi takrat, ko se je Jezus v templju izkazal kot protestnik. Danes pravimo, da se »zgodi ulica«, kadar ljudem prekipi in hočejo s hudo krvjo vzpostaviti red v državi. Red je Jezus naredil v templju, ko je iz njega izgnal barantače. Prizor je moral biti nadvse slikovit, ko je to »Jagnje božje«, kakor ga je imenoval apostol Janez, vihtelo korobač.
Svoj križev pot pa prehodi brez vsake jezljivosti.
Nič čudnega, če se je doslej že toliko razumnih osebnosti vprašalo: Kdo je Jezus?
Njegove obljube, sporočene po Marjeti Mariji Alacoque, poudarjajo tolažbo v trpljenju. Naše trpljenje, lahko da je marsikdaj povezano z jezo, je naš križev pot. Na njem nam Jezusovo Srce ponuja veronikin prt; nekaj mehkega, s čimer si otremo potne srage. Saj bolečina ne preneha, le malo manj nas peklí. Vsaka tolažba ima to moč, tudi človeška. Božja toliko bolj, kadar zmoremo tegobe, bolečine, skrbi – in jezo – osmisliti. Videti smisel pa že vsebuje tolažbo. Ne videti smisla vodi v najhujšo otopelost; danes pravimo v depresijo, in ta je trnova krona trpljenja.
Tolažil vas bom. Zavedati se je treba, da tudi preko nas in našega posluha za stisko sočloveka. Posluh je posebna tančina kake sposobnosti. V odnosu do sočloveka pomeni, da zaznamo njegov utrip, še preden nam vidno pokaže, kaj ga teži. Posluh je prisluh, s katerim naše srce zazna sočlovekovo stanje. Marsikdo pa sočloveka komaj opazi ob sebi, tako vneto ves čas gostoli zgolj o sebi. Ali jeza nasprotuje usmiljenosti? Prav nič, če se nanaša na sveto jezo, kakor jo omenja Sveto pismo. Pomeni ogorčenost in se povezuje z gorečnostjo za kako dobro stvar. Vzkipeti še ne pomeni grešiti; toliko manj, če jezo in srd spremlja žalost. Ta pa Jezusu res ni bila neznana.
Sv. Favstina, vélika častilka božjega Usmiljenja, piše, da se zmoreta spremeniti nebo in zemlja, samo Jezusovo usmiljeno Srce nikoli in nikdar.
A to Srce je bilo jezno tudi takrat, ko se je Jezus v templju izkazal kot protestnik. Danes pravimo, da se »zgodi ulica«, kadar ljudem prekipi in hočejo s hudo krvjo vzpostaviti red v državi. Red je Jezus naredil v templju, ko je iz njega izgnal barantače. Prizor je moral biti nadvse slikovit, ko je to »Jagnje božje«, kakor ga je imenoval apostol Janez, vihtelo korobač.
Svoj križev pot pa prehodi brez vsake jezljivosti.
Nič čudnega, če se je doslej že toliko razumnih osebnosti vprašalo: Kdo je Jezus?
Njegove obljube, sporočene po Marjeti Mariji Alacoque, poudarjajo tolažbo v trpljenju. Naše trpljenje, lahko da je marsikdaj povezano z jezo, je naš križev pot. Na njem nam Jezusovo Srce ponuja veronikin prt; nekaj mehkega, s čimer si otremo potne srage. Saj bolečina ne preneha, le malo manj nas peklí. Vsaka tolažba ima to moč, tudi človeška. Božja toliko bolj, kadar zmoremo tegobe, bolečine, skrbi – in jezo – osmisliti. Videti smisel pa že vsebuje tolažbo. Ne videti smisla vodi v najhujšo otopelost; danes pravimo v depresijo, in ta je trnova krona trpljenja.
Posvečenost Jezusovemu Srcu naj zavestno vključuje rahločuten odnos do bližnjega. To pa ni le naš sorodnik, je kdor koli. Sicer je kogar koli in nekaj svetlobnih let od nas oddaljenega človeka prav lahko imeti rad. Toda onega, ki nam gre dan za dnem na živce? Če nam gre res, je pa nemara z našim pojmovanjem posvečenosti kaj narobe.
Srce Jezusovo, sveti tempelj božji,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar